Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 180
RAZGLEDI, VPOGLEDI
za tega kristjani druge Cerkve niso več ločeni bratje in sestre, temveč
sokristjani, ki so povezani v eni veri v Kristusa. Ne nazadnje je Nemčija
po 2. svetovni vojni sprejela 14 milijonov beguncev iz vzhodnih dežel. Na
ta način je prišlo veliko katoličanov v prej čisto evangeličanske pokrajine
in veliko evangeličanov v prej čisto katoliške pokrajine. To je povzročilo
veliko težav, toda tudi veliko priložnosti za srečevanja in izziv, da shajajo
drug z drugim. Ena polovica prebivalstva je bila evangeličanska, druga pa
katoliška. Tako je postala ekumena neizogibna. Izkušnja, ki jo je veliko
ljudi doživelo v Nemčiji, da se namreč v stiski spozna vera drugega, je
izžarevala prek meja Nemčije.
Druga sprememba: Po 1. svetovni vojni je v katoliški teologiji prišlo
do velikih premikov: tu so intenzivno ukvarjanje z Biblijo, liturgično
gibanje in ukvarjanje z zgodnjo Cerkvijo. Pri vsem tem so katoliški te-
ologi spoznali, da je bilo v srednjem veku marsikaj iz bogastva zgodnje
Cerkve pozabljeno. To, kar so vnovič odkrili, se je v marsičem ujema-
lo s poudarki evangeličanske teologije. Ta gibanja so torej pripravljala
približevanje evangeličanskim Cerkvam. Hkrati – in to je še posebej
pomembno – se je v katoliškem raziskovanju spremenila podoba Martina
Luthra. Štiri stoletja je na katoliško pojmovanje Luthra vplival njegov
tedanji nasprotnik Johannes Cochläus. Luther, tako Cochläus, je bil
odpadel menih, uničevalec cerkvene edinosti, pohujševalec nravnosti,
demagog, brez mere v polemiki in »naglavni krivoverec«. Ta slika je bila
na katoliški strani v zadnjem stoletju na podlagi skrbnih zgodovinskih
raziskav postopoma popravljena: spoznali so Luthrovo resnično versko
usmerjenost. V tem smislu je na primer papež Benedikt XVI. pri svojem
obisku avguštinskega samostana v Erfurtu leta 2011 presodil: »To s čimer
se je [Luther] ukvarjal, je bilo vprašanje o Bogu, ki je bilo globoko hre-
penenje in gonilna sila njegovega življenja in njegove celotne biti. ’Kako
dobim milostnega Boga’: to vprašanje ga je zadelo v srce in je stalo za
celotnim teološkim iskanjem in bojevanjem.« Nadalje so katoličani prišli
do spoznanja, da se je Luther v svojem času ukvarjal s katolicizmom,
ki sam ni bil povsem katoliški. Prav tako so spoznali, da so Luther in
njegovi nasprotniki vedno znova uporabljali stavke, ki so si v nasprotju,
toda če jih pogledamo podrobneje, opazimo, da imajo besede na obeh
straneh velikokrat različne pomene. Izhajajoč iz te ugotovitve, ni nujno,
178
za tega kristjani druge Cerkve niso več ločeni bratje in sestre, temveč
sokristjani, ki so povezani v eni veri v Kristusa. Ne nazadnje je Nemčija
po 2. svetovni vojni sprejela 14 milijonov beguncev iz vzhodnih dežel. Na
ta način je prišlo veliko katoličanov v prej čisto evangeličanske pokrajine
in veliko evangeličanov v prej čisto katoliške pokrajine. To je povzročilo
veliko težav, toda tudi veliko priložnosti za srečevanja in izziv, da shajajo
drug z drugim. Ena polovica prebivalstva je bila evangeličanska, druga pa
katoliška. Tako je postala ekumena neizogibna. Izkušnja, ki jo je veliko
ljudi doživelo v Nemčiji, da se namreč v stiski spozna vera drugega, je
izžarevala prek meja Nemčije.
Druga sprememba: Po 1. svetovni vojni je v katoliški teologiji prišlo
do velikih premikov: tu so intenzivno ukvarjanje z Biblijo, liturgično
gibanje in ukvarjanje z zgodnjo Cerkvijo. Pri vsem tem so katoliški te-
ologi spoznali, da je bilo v srednjem veku marsikaj iz bogastva zgodnje
Cerkve pozabljeno. To, kar so vnovič odkrili, se je v marsičem ujema-
lo s poudarki evangeličanske teologije. Ta gibanja so torej pripravljala
približevanje evangeličanskim Cerkvam. Hkrati – in to je še posebej
pomembno – se je v katoliškem raziskovanju spremenila podoba Martina
Luthra. Štiri stoletja je na katoliško pojmovanje Luthra vplival njegov
tedanji nasprotnik Johannes Cochläus. Luther, tako Cochläus, je bil
odpadel menih, uničevalec cerkvene edinosti, pohujševalec nravnosti,
demagog, brez mere v polemiki in »naglavni krivoverec«. Ta slika je bila
na katoliški strani v zadnjem stoletju na podlagi skrbnih zgodovinskih
raziskav postopoma popravljena: spoznali so Luthrovo resnično versko
usmerjenost. V tem smislu je na primer papež Benedikt XVI. pri svojem
obisku avguštinskega samostana v Erfurtu leta 2011 presodil: »To s čimer
se je [Luther] ukvarjal, je bilo vprašanje o Bogu, ki je bilo globoko hre-
penenje in gonilna sila njegovega življenja in njegove celotne biti. ’Kako
dobim milostnega Boga’: to vprašanje ga je zadelo v srce in je stalo za
celotnim teološkim iskanjem in bojevanjem.« Nadalje so katoličani prišli
do spoznanja, da se je Luther v svojem času ukvarjal s katolicizmom,
ki sam ni bil povsem katoliški. Prav tako so spoznali, da so Luther in
njegovi nasprotniki vedno znova uporabljali stavke, ki so si v nasprotju,
toda če jih pogledamo podrobneje, opazimo, da imajo besede na obeh
straneh velikokrat različne pomene. Izhajajoč iz te ugotovitve, ni nujno,
178
