Page 226 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 226
kronika
temeljnih postulatov desetih Božjih zapovedi, od tretje dalje, in hkra-
ti iz celote evangelijskega oznanila. Ta imperativ je reformacija obno-
vila, povzdignila pa sta ga francoska revolucija in kipenje v 19. stoletju.
Solidarnost namreč lahko nastane le v sistemu, kjer posameznik svo-
je vrednote, darove in talente daruje skupnosti. Solidarnost tako ni us-
miljenje, prav tako solidarnost ni pokroviteljstvo. Je iskreno čustvo in
nagnjenje, ki je lastno vsakemu človeku – že zato, ker je človek.
Kot del narave vemo, da druga živa bitja običajno niso solidarna, mi,
ljudje, pa smo lahko. Naše breme v skupnosti bo lažje, če nam ga bo po-
magal nositi še kdo drug. Na to v krščanski religioznosti kaže zgled Si-
mona iz Cirene, ki pomaga Jezusu nositi križ na Oljsko goro. Na njegov
zgled, na zgled solidarnosti, je leta 2011 opozoril tudi častni škof evan-
geličanske cerkve v Sloveniji gospod Geza Érniša, ko je dejal:
Vsak sam najbolj pozna svoje križe in težave in dejansko je to, da nosi-
mo svoje križe in težave, gotovo v nekem smislu tudi izziv. Izziv je tudi, da
pomagamo nositi križe in težave [...] drugim ljudem.
Sam zato križ vedno vidim v neki dvojnosti ali dialektiki, torej da mi
moj križ pomaga nositi nekdo drug, jaz pa sem hkrati po Bibliji in sve-
topisemskem nauku poklican, da pomagam njegov križ nositi nekomu
drugemu. In če je te solidarnosti v družbi dovolj, potem so lahko tudi
za marsikoga križi manjši«.
Po mojem trdnem prepričanju ta nuja solidarnosti velja – ali bi vsaj
morala veljati – tako v našem odnosu do bližnjega in drugačnega kot na
ravni skupnosti, družbe in države, pa tudi na ravni povezav držav, ute-
meljenih na vladavini prava, kar naj bi Evropska unija bila, ter nenaza-
dnje na ravni celotne mednarodne skupnosti, kjer solidarnost vse bolj
postaja vprašanje njenega preživetja.
Rezultati reformacijskega gibanja se niso odrazili le v narodnobu-
diteljstvu in v rasti pomena in razvoja družbenih podsistemov, ampak
so pustili neizbrisne sledi tudi v sodobni mednarodni skupnosti. Zara-
di instrumentalizacije vere v tridesetletni vojni smo iz leta 1648 in vest
falskega miru navajeni izpeljevati vzajemno priznanje suverene enako-
456
temeljnih postulatov desetih Božjih zapovedi, od tretje dalje, in hkra-
ti iz celote evangelijskega oznanila. Ta imperativ je reformacija obno-
vila, povzdignila pa sta ga francoska revolucija in kipenje v 19. stoletju.
Solidarnost namreč lahko nastane le v sistemu, kjer posameznik svo-
je vrednote, darove in talente daruje skupnosti. Solidarnost tako ni us-
miljenje, prav tako solidarnost ni pokroviteljstvo. Je iskreno čustvo in
nagnjenje, ki je lastno vsakemu človeku – že zato, ker je človek.
Kot del narave vemo, da druga živa bitja običajno niso solidarna, mi,
ljudje, pa smo lahko. Naše breme v skupnosti bo lažje, če nam ga bo po-
magal nositi še kdo drug. Na to v krščanski religioznosti kaže zgled Si-
mona iz Cirene, ki pomaga Jezusu nositi križ na Oljsko goro. Na njegov
zgled, na zgled solidarnosti, je leta 2011 opozoril tudi častni škof evan-
geličanske cerkve v Sloveniji gospod Geza Érniša, ko je dejal:
Vsak sam najbolj pozna svoje križe in težave in dejansko je to, da nosi-
mo svoje križe in težave, gotovo v nekem smislu tudi izziv. Izziv je tudi, da
pomagamo nositi križe in težave [...] drugim ljudem.
Sam zato križ vedno vidim v neki dvojnosti ali dialektiki, torej da mi
moj križ pomaga nositi nekdo drug, jaz pa sem hkrati po Bibliji in sve-
topisemskem nauku poklican, da pomagam njegov križ nositi nekomu
drugemu. In če je te solidarnosti v družbi dovolj, potem so lahko tudi
za marsikoga križi manjši«.
Po mojem trdnem prepričanju ta nuja solidarnosti velja – ali bi vsaj
morala veljati – tako v našem odnosu do bližnjega in drugačnega kot na
ravni skupnosti, družbe in države, pa tudi na ravni povezav držav, ute-
meljenih na vladavini prava, kar naj bi Evropska unija bila, ter nenaza-
dnje na ravni celotne mednarodne skupnosti, kjer solidarnost vse bolj
postaja vprašanje njenega preživetja.
Rezultati reformacijskega gibanja se niso odrazili le v narodnobu-
diteljstvu in v rasti pomena in razvoja družbenih podsistemov, ampak
so pustili neizbrisne sledi tudi v sodobni mednarodni skupnosti. Zara-
di instrumentalizacije vere v tridesetletni vojni smo iz leta 1648 in vest
falskega miru navajeni izpeljevati vzajemno priznanje suverene enako-
456
