Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 227
milan brglez
sti držav in njeno ozemeljsko ali teritorialno zasnovanost. Slednja je
bila kot rezultat francoske revolucije zgolj pojmovno preoblikovana v
suverenost in oblast ljudstva, obenem pa se je načelo ločitve cerkve od
države pričelo postopoma pojmovati in izvajati neabsolutno in v pozi-
tivnem duhu. Prav tako imajo tudi človekove pravice, ki so bile na rav-
ni Organizacije združenih narodov prvič zapisane v Splošni deklaraciji
človekovih pravic iz leta 1948, eno od izhodišč v augsburškem verskem
miru iz leta 1555, ki je določil načelo cuius regio, eius religio oziroma či-
gar zemlja, tega vera. In če se je takrat pokroviteljsko govorilo o verski
toleranci ali strpnosti in kasneje o strpnosti do vere, pa smo danes vsaj
razumsko, če žal še ne tudi vedno in povsod dejansko, privrženi spo-
štovanju svobode vesti in veroizpovedi kot eni od temeljnih človekovih
pravic, kar smo zapisali tudi v naši ustavi. Prvi odstavek 41. člena nam
reč določa, da je »[i]zpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem
in javnem življenju svobodno«.
Zato lahko danes kot eno najoprijemljivejših dediščin reformacije
ali protestantizma prepoznavamo tudi univerzalnost, nedeljivost in ne-
odtujljivost človekovih pravic. A sam bi si obenem drznil reči, da so hu-
manizem, renesansa, reformacija in razsvetljenstvo pravzaprav izobli-
kovali »človeka s hrbtenico«. Čeprav bi na podlagi izkušenj prejšnjega
stoletja lahko menili, da je ta projekt nekje iztiril, verjamem, da vsi po-
tenciali družbene in politične emancipacije in opolnomočenja, ki sta
nam jih v zibelko civilizacije položila protestantizem in razsvetljenstvo,
še danes niso popolnoma uresničeni. Če je temu tako, potem moramo
te potenciale, ki so nam bili dani, obuditi, predvsem pa jih moramo
znati in si jih drzniti uporabljati. Kot si moramo drzniti tudi kritič-
no javno uporabljati svoj um. V nasprotnem primeru bo protestantski
in razsvetljenski »projekt človek« ostal nedokončan, upognjen ali celo
zlorabljen; namesto služenja človeku pa bomo vedé ali nevedé služili le
mámonu ali pohlepu po dobičku.
Vsi mi, to je vsa Evropa in zlasti Evropska unija, danes potrebujemo
nove »lutre«. Da nam bodo nastavili zrcalo in povedali, da naj se vrne-
mo k svojim koreninam, ki so v spoštovanju mednarodnega, evrop-
skega in nacionalnega prava; v spoštovanju vseh človekovih pravic,
457
sti držav in njeno ozemeljsko ali teritorialno zasnovanost. Slednja je
bila kot rezultat francoske revolucije zgolj pojmovno preoblikovana v
suverenost in oblast ljudstva, obenem pa se je načelo ločitve cerkve od
države pričelo postopoma pojmovati in izvajati neabsolutno in v pozi-
tivnem duhu. Prav tako imajo tudi človekove pravice, ki so bile na rav-
ni Organizacije združenih narodov prvič zapisane v Splošni deklaraciji
človekovih pravic iz leta 1948, eno od izhodišč v augsburškem verskem
miru iz leta 1555, ki je določil načelo cuius regio, eius religio oziroma či-
gar zemlja, tega vera. In če se je takrat pokroviteljsko govorilo o verski
toleranci ali strpnosti in kasneje o strpnosti do vere, pa smo danes vsaj
razumsko, če žal še ne tudi vedno in povsod dejansko, privrženi spo-
štovanju svobode vesti in veroizpovedi kot eni od temeljnih človekovih
pravic, kar smo zapisali tudi v naši ustavi. Prvi odstavek 41. člena nam
reč določa, da je »[i]zpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem
in javnem življenju svobodno«.
Zato lahko danes kot eno najoprijemljivejših dediščin reformacije
ali protestantizma prepoznavamo tudi univerzalnost, nedeljivost in ne-
odtujljivost človekovih pravic. A sam bi si obenem drznil reči, da so hu-
manizem, renesansa, reformacija in razsvetljenstvo pravzaprav izobli-
kovali »človeka s hrbtenico«. Čeprav bi na podlagi izkušenj prejšnjega
stoletja lahko menili, da je ta projekt nekje iztiril, verjamem, da vsi po-
tenciali družbene in politične emancipacije in opolnomočenja, ki sta
nam jih v zibelko civilizacije položila protestantizem in razsvetljenstvo,
še danes niso popolnoma uresničeni. Če je temu tako, potem moramo
te potenciale, ki so nam bili dani, obuditi, predvsem pa jih moramo
znati in si jih drzniti uporabljati. Kot si moramo drzniti tudi kritič-
no javno uporabljati svoj um. V nasprotnem primeru bo protestantski
in razsvetljenski »projekt človek« ostal nedokončan, upognjen ali celo
zlorabljen; namesto služenja človeku pa bomo vedé ali nevedé služili le
mámonu ali pohlepu po dobičku.
Vsi mi, to je vsa Evropa in zlasti Evropska unija, danes potrebujemo
nove »lutre«. Da nam bodo nastavili zrcalo in povedali, da naj se vrne-
mo k svojim koreninam, ki so v spoštovanju mednarodnega, evrop-
skega in nacionalnega prava; v spoštovanju vseh človekovih pravic,
457
