Page 225 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 225
milan brglez
vala slovensko slovstvo, slovenski narod in slovensko državotvorje, kot
smo ga začeli z Ilirskimi provincami, nadaljevali s pomladjo narodov
1848, prvo in drugo Jugoslavijo ter ga dosegli z razglasitvijo naše drža-
ve junija 1991. Protestantski očetje so tako zaslužni, da smo mogli sta-
ti inu obstati, da smo posledično danes samostojni, suvereni, članica
Evropske unije ter da smemo in moramo sami odločati o tem, kako že-
limo živeti.
Seveda pa učinkov reformacije ne velja razumeti le skozi prizmo
razvoja Slovenije, slovenstva in slovenskega jezika, ampak jih je treba
gledati širše, v smislu razvoja racionalistične civilizacije, ki je vznikni-
la z renesanso in reformacijo, se razvila skozi razsvetljenstvo ter nedo-
končana vztraja še danes. Protestantizem je s svojimi sóli omogočil pre-
lom med religijo in znanostjo ter pospešil razvoj filozofije in znanosti.
Posledica tega je bil do takrat še nevideni in neobčuteni razvoj v izo-
braževanju, znanosti, kulturi in – kot je v preteklosti dodal škof Geza
Filo – tudi v ekonomiji, tehnologiji in estetiki. Samozavedanje, da lah-
ko z reformami, tj. vsebinskimi spremembami v teh podsistemih, na-
redimo velike korake v smeri dobrobiti in boljših pogojev za slehernega
posameznika, je omogočilo številne civilizacijske premike, med dru-
gim prehod od individualnih koristi h koristim skupnosti, premik od
sebičnosti k solidarnosti ter premik od kolektivnega pripadanja k in-
dividualni svobodi. Reformacija je s svojimi idejami tako omogočila,
da je človek, kot nosilec civilizacije, postal za svoja dejanja in ravnanja
tudi odgovoren. To pa je pomenilo, da je reformacija v izvrševanje po-
litike vnesla tudi načelo samoomejevanja oblasti, kriterij, ki danes ne
samo po svetu, ampak tudi na Slovenskem še vedno ni v celoti sprejet,
še manj pa udejanjen. Znotraj reformacijske misli sicer velja, da je svo-
boda posameznika relativna, odgovornost za storjena dejanja pa abso-
lutna. Posledično imamo od začetkov reformacije dalje posamezniki
kot ljudje veliko več odgovornosti do družbe, kot smo jo imeli pred tem,
ko smo se lahko »skrili« za družbeno formo.
Iz enakosti med ljudmi, ki jo je predpostavljalo reformacijsko gi-
banje, in dejstva, da smo lahko drug drugemu največje bogastvo, iz-
haja danes ključna zahteva – po solidarnosti. Ta imperativ izvira že iz
455
vala slovensko slovstvo, slovenski narod in slovensko državotvorje, kot
smo ga začeli z Ilirskimi provincami, nadaljevali s pomladjo narodov
1848, prvo in drugo Jugoslavijo ter ga dosegli z razglasitvijo naše drža-
ve junija 1991. Protestantski očetje so tako zaslužni, da smo mogli sta-
ti inu obstati, da smo posledično danes samostojni, suvereni, članica
Evropske unije ter da smemo in moramo sami odločati o tem, kako že-
limo živeti.
Seveda pa učinkov reformacije ne velja razumeti le skozi prizmo
razvoja Slovenije, slovenstva in slovenskega jezika, ampak jih je treba
gledati širše, v smislu razvoja racionalistične civilizacije, ki je vznikni-
la z renesanso in reformacijo, se razvila skozi razsvetljenstvo ter nedo-
končana vztraja še danes. Protestantizem je s svojimi sóli omogočil pre-
lom med religijo in znanostjo ter pospešil razvoj filozofije in znanosti.
Posledica tega je bil do takrat še nevideni in neobčuteni razvoj v izo-
braževanju, znanosti, kulturi in – kot je v preteklosti dodal škof Geza
Filo – tudi v ekonomiji, tehnologiji in estetiki. Samozavedanje, da lah-
ko z reformami, tj. vsebinskimi spremembami v teh podsistemih, na-
redimo velike korake v smeri dobrobiti in boljših pogojev za slehernega
posameznika, je omogočilo številne civilizacijske premike, med dru-
gim prehod od individualnih koristi h koristim skupnosti, premik od
sebičnosti k solidarnosti ter premik od kolektivnega pripadanja k in-
dividualni svobodi. Reformacija je s svojimi idejami tako omogočila,
da je človek, kot nosilec civilizacije, postal za svoja dejanja in ravnanja
tudi odgovoren. To pa je pomenilo, da je reformacija v izvrševanje po-
litike vnesla tudi načelo samoomejevanja oblasti, kriterij, ki danes ne
samo po svetu, ampak tudi na Slovenskem še vedno ni v celoti sprejet,
še manj pa udejanjen. Znotraj reformacijske misli sicer velja, da je svo-
boda posameznika relativna, odgovornost za storjena dejanja pa abso-
lutna. Posledično imamo od začetkov reformacije dalje posamezniki
kot ljudje veliko več odgovornosti do družbe, kot smo jo imeli pred tem,
ko smo se lahko »skrili« za družbeno formo.
Iz enakosti med ljudmi, ki jo je predpostavljalo reformacijsko gi-
banje, in dejstva, da smo lahko drug drugemu največje bogastvo, iz-
haja danes ključna zahteva – po solidarnosti. Ta imperativ izvira že iz
455
