Page 224 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 224
kronika
di in krogov v katoliški cerkvi. In pri tem ni bil prvi. Spomniti velja, da
je skoraj 400 let pred Luthrom podobno zahteval že Frančišek Asiški,
a mu čas ni bil najbolj naklonjen. Toda leta 1517 so bile razmere dru-
gačne. Bil je namreč čas razcveta humanizma in renesanse, počasnega
preseganja fevdalnega sistema ter – kot je temu dejal moj profesor Vla-
do Benko – preboja kapitalističnega načina produkcije. Takšna družbe-
na konstelacija in dinamika je vodila k preobratu v smeri od skupnosti
k človeku in omogočila, da se je želja po spremembah, ki so jo poudar-
jali Luther in njegovi somišljeniki, razširila kot požar. Pilatov vzklik
»Ecce homo!«, ki smo ga do danes preveč zrelativizirali, je postal v 16.
stoletju osrednje gibalo razvoja. Od človeka, o človeku in za človeka.
Ali tako imenovanih pet »sóli«, kot jih poznamo iz doktrine reformaci-
je: sóli Deo gloria, sólus Christus, sóla gratia, sóla fidei in sóla scriptura
– oziroma po slovensko: samó Bogu čast, samó Kristus, samó po milos-
ti, samó po veri in samó Sveto pismo. Vseh teh pet temeljev reformacije
ali – z besedo, ki je pri nas bolj uveljavljena – protestantizma ne bi mog-
lo obstajati, če ne bi bil v središču tega gibanja človek – z vsemi svojimi
prednostmi, slabostmi in napakami. In ta pomen človeka se je pokazal
tudi v slovenskem protestantizmu.
Obstaja obče strinjanje, da so Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam
Bohorič ter Sebastijan Krelj očetje slovenskega jezika in snovalci za-
metkov slovenskega naroda. Primož Trubar je s svojimi deli postavil te-
meljne gradnike slovenskega jezika, ki ga z določenimi spremembami
govorimo in pišemo še danes; Adam Bohorič je v svojih Zimskih uricah,
četudi v latinskem jeziku, določil slovensko slovnico; Sebastjan Krelj je
uvedel znake za sičnike in šumnike ter ločil črki »u« in »v«; Jurij Dalma-
tin pa je, s prevodom enega najzahtevnejših del svetovne književnosti,
Svetega pisma, slovenski jezik preizkusil v praksi. Pri tem moramo ve-
deti, da je njegov prevod Svetega pisma v slovenščino ne samo jezikov-
no prekašal vse prevode v jezike z veliko daljšo zgodovinsko tradicijo,
ampak je hkrati postal temelj bodočega književnega razvoja slovenske-
ga naroda, saj so ga lahko po koncu protestantske dobe, protireforma-
ciji navkljub, na Kranjskem uporabljali tudi katoliški duhovniki. To pa
pomeni, da sta Dalmatinov prevod in njegov jezik temeljito zaznamo-
454
di in krogov v katoliški cerkvi. In pri tem ni bil prvi. Spomniti velja, da
je skoraj 400 let pred Luthrom podobno zahteval že Frančišek Asiški,
a mu čas ni bil najbolj naklonjen. Toda leta 1517 so bile razmere dru-
gačne. Bil je namreč čas razcveta humanizma in renesanse, počasnega
preseganja fevdalnega sistema ter – kot je temu dejal moj profesor Vla-
do Benko – preboja kapitalističnega načina produkcije. Takšna družbe-
na konstelacija in dinamika je vodila k preobratu v smeri od skupnosti
k človeku in omogočila, da se je želja po spremembah, ki so jo poudar-
jali Luther in njegovi somišljeniki, razširila kot požar. Pilatov vzklik
»Ecce homo!«, ki smo ga do danes preveč zrelativizirali, je postal v 16.
stoletju osrednje gibalo razvoja. Od človeka, o človeku in za človeka.
Ali tako imenovanih pet »sóli«, kot jih poznamo iz doktrine reformaci-
je: sóli Deo gloria, sólus Christus, sóla gratia, sóla fidei in sóla scriptura
– oziroma po slovensko: samó Bogu čast, samó Kristus, samó po milos-
ti, samó po veri in samó Sveto pismo. Vseh teh pet temeljev reformacije
ali – z besedo, ki je pri nas bolj uveljavljena – protestantizma ne bi mog-
lo obstajati, če ne bi bil v središču tega gibanja človek – z vsemi svojimi
prednostmi, slabostmi in napakami. In ta pomen človeka se je pokazal
tudi v slovenskem protestantizmu.
Obstaja obče strinjanje, da so Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam
Bohorič ter Sebastijan Krelj očetje slovenskega jezika in snovalci za-
metkov slovenskega naroda. Primož Trubar je s svojimi deli postavil te-
meljne gradnike slovenskega jezika, ki ga z določenimi spremembami
govorimo in pišemo še danes; Adam Bohorič je v svojih Zimskih uricah,
četudi v latinskem jeziku, določil slovensko slovnico; Sebastjan Krelj je
uvedel znake za sičnike in šumnike ter ločil črki »u« in »v«; Jurij Dalma-
tin pa je, s prevodom enega najzahtevnejših del svetovne književnosti,
Svetega pisma, slovenski jezik preizkusil v praksi. Pri tem moramo ve-
deti, da je njegov prevod Svetega pisma v slovenščino ne samo jezikov-
no prekašal vse prevode v jezike z veliko daljšo zgodovinsko tradicijo,
ampak je hkrati postal temelj bodočega književnega razvoja slovenske-
ga naroda, saj so ga lahko po koncu protestantske dobe, protireforma-
ciji navkljub, na Kranjskem uporabljali tudi katoliški duhovniki. To pa
pomeni, da sta Dalmatinov prevod in njegov jezik temeljito zaznamo-
454
