Page 141 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 141
FRANCE NOVAK
Ker protestantski pisci povezujejo predlog v in predpono v- in ju
pišejo deloma po enakih pravilih, je treba raziskati poleg predpone v-
tudi rabo predloga v.3 V tem prispevku bo analizirana samo raba
predpon. Njihov razvoj se vključuje v iskanje in oblikovanje govorne
in pisne podobe slovenščine. Iskanje najboljših možnosti, ki je zlasti
vidno pri P. Trubarju, a so se ga udeležili tudi Krelj, Dalmatin in
Bohorič, drugi pa manj, je bilo dokaj živahno in rečemo lahko, da je
končni dosežek, prikazan v DB 1584, logičen rezultat iskanja.
Teme sem se lotil, ko sem ugotovil, da je smiselno govoriti samo o
predponah v- in u-, ne da bi se spuščal nadrobneje v načela zapisovanja
glasov in ne da bi analiziral vplive nemške, latinske in drugih pisav
na naš pravopis v začetkih knjižnega jezika, o čemer sta na več mestih
razpravljala Škrabec in Ramovš. Metoda, uporabljena pri analizi, je
vključevala zlasti pregled zapisovanja glagolov, pri katerih je danes
predpona u-, in njihovih izpeljank, saj so današnji predponi v- in vz-
tudi pri protestantih zapisovani tako.
Več o pisanju glasov je pregledno predstavljeno v razpravi M. Merše
(Merše, 1992:321–340). Več o pisavi protestantskih piscev sta pisala
na primer S. Škrabec (prim. Moder, 1999; zlasti gesla črkopis, pisava,
pisanje) in Toporišič (Toporišič, 1986:271–305). Vloga teh predpon
pri tvorbi vidskih parov je popisana v razpravah M. Merše (Merše,
1995:180–192; 1996:65–78.4
Zvočnik v je delal že našim piscem 16. stoletja preglavice zaradi
izgovora. V zadregi so bili, kako ga zapisovati in izgovarjati v posa-
meznih položajih. Za predpono v- lahko uporabimo navodilo, ki ga
je P. Trubar napisal večkrat, npr. TA 1550, 2a in TE 1555, E 3a; za
predpono najbolj značilno je navodilo: de ∫e vadio … ta v. kadar od∫preda
∫toy, ∫a en mekak f. … i∫rezhi TA 1566, A 1b. Trubarjev v- sta glede
izgovora raziskovala tudi Ramovš (Ramovš, 1924:130 in dalje) in
Škrabec na več mestih (prim. Moder, 1999:268).
3 Predlog v in u pri protestantskih piscih bo obravnavan v posebnem sestavku.
4 Avtorica ima glagole razvrščene po sodobni rabi, gradivo pa navaja v takratni
pisavi.
139
Ker protestantski pisci povezujejo predlog v in predpono v- in ju
pišejo deloma po enakih pravilih, je treba raziskati poleg predpone v-
tudi rabo predloga v.3 V tem prispevku bo analizirana samo raba
predpon. Njihov razvoj se vključuje v iskanje in oblikovanje govorne
in pisne podobe slovenščine. Iskanje najboljših možnosti, ki je zlasti
vidno pri P. Trubarju, a so se ga udeležili tudi Krelj, Dalmatin in
Bohorič, drugi pa manj, je bilo dokaj živahno in rečemo lahko, da je
končni dosežek, prikazan v DB 1584, logičen rezultat iskanja.
Teme sem se lotil, ko sem ugotovil, da je smiselno govoriti samo o
predponah v- in u-, ne da bi se spuščal nadrobneje v načela zapisovanja
glasov in ne da bi analiziral vplive nemške, latinske in drugih pisav
na naš pravopis v začetkih knjižnega jezika, o čemer sta na več mestih
razpravljala Škrabec in Ramovš. Metoda, uporabljena pri analizi, je
vključevala zlasti pregled zapisovanja glagolov, pri katerih je danes
predpona u-, in njihovih izpeljank, saj so današnji predponi v- in vz-
tudi pri protestantih zapisovani tako.
Več o pisanju glasov je pregledno predstavljeno v razpravi M. Merše
(Merše, 1992:321–340). Več o pisavi protestantskih piscev sta pisala
na primer S. Škrabec (prim. Moder, 1999; zlasti gesla črkopis, pisava,
pisanje) in Toporišič (Toporišič, 1986:271–305). Vloga teh predpon
pri tvorbi vidskih parov je popisana v razpravah M. Merše (Merše,
1995:180–192; 1996:65–78.4
Zvočnik v je delal že našim piscem 16. stoletja preglavice zaradi
izgovora. V zadregi so bili, kako ga zapisovati in izgovarjati v posa-
meznih položajih. Za predpono v- lahko uporabimo navodilo, ki ga
je P. Trubar napisal večkrat, npr. TA 1550, 2a in TE 1555, E 3a; za
predpono najbolj značilno je navodilo: de ∫e vadio … ta v. kadar od∫preda
∫toy, ∫a en mekak f. … i∫rezhi TA 1566, A 1b. Trubarjev v- sta glede
izgovora raziskovala tudi Ramovš (Ramovš, 1924:130 in dalje) in
Škrabec na več mestih (prim. Moder, 1999:268).
3 Predlog v in u pri protestantskih piscih bo obravnavan v posebnem sestavku.
4 Avtorica ima glagole razvrščene po sodobni rabi, gradivo pa navaja v takratni
pisavi.
139
