Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 140
RAZPRAVE, [TUDIJE
France Novak
PREDPONI V- IN U- V JEZIKU SLOVENSKIH
PROTESTANTSKIH PISCEV 16. STOLETJA
0 Razvoj predpon v- in u- v slovenskem knjižnem jeziku nadrob-
neje ni popisan, čeprav je zanimiva zgodba. Enotnost, ki je bila pri
protestantskih piscih na koncu njihovega obdobja dosežena, je bila
kasneje porušena in se dolgo ni na novo vzpostavila.
Današnje stanje je urejeno zlasti po pomenskem načelu, ki ga je
prvi uveljavil Metelko v slovnici (Metelko, 1825:144–145), kar je
Škrabec obžaloval; prikazano je v Bajčevem besedotvorju (Bajec,
1959:114–118, 131–133), Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ V
1991, 214–249 in 349–600), Toporišičevi slovnici (Toporišič, 2000:
221–222) in Slovenskem pravopisu (SP 2001:1601–1633 in 1634–1694).
1 Pri urejanju in raziskovanju besedja slovenskih protestantskih
piscev, kjer zdaj teče izdelava Besedišča jezika slovenskih protestantskih
piscev 16. stoletja, pri kateri gre za urejanje in opremljanje iztočnic z
besednovrstnimi in pomembnejšimi slovničnimi oznakami, ki uteme-
ljujejo samostojnost in obliko iztočnic, in tudi za urejanje kartoteke
(Merše, 2004:7–31),1 smo naleteli tudi na vprašanje, kako so prote-
stantski pisci 16. stoletja uporabljali predponi v- in u-. Hitro je bilo
jasno, da je bilo pri njunem razvoju zanimivo gibanje. Pregledati je
bilo treba vsa besedila. Takih raziskav smo se lahko lotili, ko je bilo
zbrano vse gradivo,2 pred tem so bile natančne analize otežene.
1 V razpravi je na zgledih vzorčnih primerov popisana zahtevnost in pomemb-
nost dela.
2 Razprava je narejena na podlagi kartoteke popolnega izpisa vseh slovenskih
besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, za katero skrbi Sekcija
za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša
pri ZRC SAZU. Brez kartoteke bi bila natančna raziskava zelo otežena.
138
France Novak
PREDPONI V- IN U- V JEZIKU SLOVENSKIH
PROTESTANTSKIH PISCEV 16. STOLETJA
0 Razvoj predpon v- in u- v slovenskem knjižnem jeziku nadrob-
neje ni popisan, čeprav je zanimiva zgodba. Enotnost, ki je bila pri
protestantskih piscih na koncu njihovega obdobja dosežena, je bila
kasneje porušena in se dolgo ni na novo vzpostavila.
Današnje stanje je urejeno zlasti po pomenskem načelu, ki ga je
prvi uveljavil Metelko v slovnici (Metelko, 1825:144–145), kar je
Škrabec obžaloval; prikazano je v Bajčevem besedotvorju (Bajec,
1959:114–118, 131–133), Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ V
1991, 214–249 in 349–600), Toporišičevi slovnici (Toporišič, 2000:
221–222) in Slovenskem pravopisu (SP 2001:1601–1633 in 1634–1694).
1 Pri urejanju in raziskovanju besedja slovenskih protestantskih
piscev, kjer zdaj teče izdelava Besedišča jezika slovenskih protestantskih
piscev 16. stoletja, pri kateri gre za urejanje in opremljanje iztočnic z
besednovrstnimi in pomembnejšimi slovničnimi oznakami, ki uteme-
ljujejo samostojnost in obliko iztočnic, in tudi za urejanje kartoteke
(Merše, 2004:7–31),1 smo naleteli tudi na vprašanje, kako so prote-
stantski pisci 16. stoletja uporabljali predponi v- in u-. Hitro je bilo
jasno, da je bilo pri njunem razvoju zanimivo gibanje. Pregledati je
bilo treba vsa besedila. Takih raziskav smo se lahko lotili, ko je bilo
zbrano vse gradivo,2 pred tem so bile natančne analize otežene.
1 V razpravi je na zgledih vzorčnih primerov popisana zahtevnost in pomemb-
nost dela.
2 Razprava je narejena na podlagi kartoteke popolnega izpisa vseh slovenskih
besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, za katero skrbi Sekcija
za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša
pri ZRC SAZU. Brez kartoteke bi bila natančna raziskava zelo otežena.
138
