Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 175
Alojz Jembrih
OD USPEHA DO IZJAVE »VIEL FALSCH«
V URA[KI GLAGOLSKI NOVI ZAVEZI
(1562, 1563)
UVOD
Pri razpravljanju o hrvaškem protestantskem tiskarstvu v 16.
stoletju mislimo predvsem na tiskarno, ki je delovala zunaj Hrvaške
v Urachu v Nemčiji. Ustanovil in denarno najbolj podpiral jo je baron
Ivan Ungnad Weissenwolf (1493–1564) z Ženeka (Sonegg) na Koro-
škem. Ungnad je bil vrhovni poveljnik spodnje- in notranjeavstrijskih
dežel ter kraljevih čet na Hrvaškem in v Slavoniji (od 1540) in tudi
vrhovni poveljnik Hrvaške in Slavonske krajine (od 1553). Odločil se
je za reformacijo, zato se je leta 1555 odselil v Nemčijo na Württem-
berško; tu je leta 1556 postal svetovalec württemberškega vojvode
Krištofa (1515–1568). Od njega je dobil v uporabo dvorec Amanden-
hof v Urachu, v katerem je pozneje večino prostorov namenil tiskarski
in prevajalski dejavnosti za Biblijo v hrvaščini. Na podlagi dejavnosti,
usmerjene v prevajanje in tiskanje Biblije, je bila uraška tiskarna sprva
znana v Nemčiji kot Windische, Chrobatische und Cirulische Trukhe-
ray (Slovenska, hrvaška in cirilska tiskarna); tako jo je imenoval tudi
Ungnad sam. Z denarjem sta jo, skupaj z drugimi nemškimi knezi,
podpirala vojvoda Krištof in kralj Maksimilijan II. (1564–1576). V 20.
stoletju so jo nemški preučevalci reformacije začeli imenovati Un-
gnadov uraški biblijski zavod (Ungnads uracher Bibelanstalt), neka-
teri tudi »južnoslovanski biblijski zavod«, posamezniki v nekdanji
Jugoslaviji pa celo »jugoslovanska tiskarna« (sic!), kar so sprejemali
tudi nekateri hrvaški zgodovinarji. Zdaj, na začetku 21. stoletja, niti
najnovejše poimenovanje, zapisano v knjigi Povijest Hrvata. Od kraja
15. st. do kraja Prvog svjetskog rata (II, 2005:97), ne ustreza stvarnosti.
173
OD USPEHA DO IZJAVE »VIEL FALSCH«
V URA[KI GLAGOLSKI NOVI ZAVEZI
(1562, 1563)
UVOD
Pri razpravljanju o hrvaškem protestantskem tiskarstvu v 16.
stoletju mislimo predvsem na tiskarno, ki je delovala zunaj Hrvaške
v Urachu v Nemčiji. Ustanovil in denarno najbolj podpiral jo je baron
Ivan Ungnad Weissenwolf (1493–1564) z Ženeka (Sonegg) na Koro-
škem. Ungnad je bil vrhovni poveljnik spodnje- in notranjeavstrijskih
dežel ter kraljevih čet na Hrvaškem in v Slavoniji (od 1540) in tudi
vrhovni poveljnik Hrvaške in Slavonske krajine (od 1553). Odločil se
je za reformacijo, zato se je leta 1555 odselil v Nemčijo na Württem-
berško; tu je leta 1556 postal svetovalec württemberškega vojvode
Krištofa (1515–1568). Od njega je dobil v uporabo dvorec Amanden-
hof v Urachu, v katerem je pozneje večino prostorov namenil tiskarski
in prevajalski dejavnosti za Biblijo v hrvaščini. Na podlagi dejavnosti,
usmerjene v prevajanje in tiskanje Biblije, je bila uraška tiskarna sprva
znana v Nemčiji kot Windische, Chrobatische und Cirulische Trukhe-
ray (Slovenska, hrvaška in cirilska tiskarna); tako jo je imenoval tudi
Ungnad sam. Z denarjem sta jo, skupaj z drugimi nemškimi knezi,
podpirala vojvoda Krištof in kralj Maksimilijan II. (1564–1576). V 20.
stoletju so jo nemški preučevalci reformacije začeli imenovati Un-
gnadov uraški biblijski zavod (Ungnads uracher Bibelanstalt), neka-
teri tudi »južnoslovanski biblijski zavod«, posamezniki v nekdanji
Jugoslaviji pa celo »jugoslovanska tiskarna« (sic!), kar so sprejemali
tudi nekateri hrvaški zgodovinarji. Zdaj, na začetku 21. stoletja, niti
najnovejše poimenovanje, zapisano v knjigi Povijest Hrvata. Od kraja
15. st. do kraja Prvog svjetskog rata (II, 2005:97), ne ustreza stvarnosti.
173
