Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 179
ALOJZ JEMBRIH
dva kranjska ali spodnještajerska duhovnika ali dva učenjaka iz teh
dežel, ki bi znala dobro slovenski in bi dobro umela latinski in nemški
jezik, ter dva Hrvata, ki bi znala govoriti dobro dalmatinski in
bosanski in dobro in prav pisati hrvatski in cirilski.« (Sakrausky,
1989:96–97; Rupel, 1966:74, 75.)
Menim, da je treba iz omenjenega Trubarjevega predgovora k Novi
zavezi (1557) izluščiti še nekaj, česar doslej niso poudarjali. V besedilu
namreč piše, da pri prevajanju le počasi napreduje, ker ga zaposluje
služba pridigarja, nato pa navede, da pri prevajanju uporablja ozi-
roma ima pred seboj dve latinski, dve nemški in eno italijansko Novo
zavezo, »in še hrvatsko mašno knjigo, ki je bila pred kratkim natis-
njena v Benetkah z latinskimi črkami; a preden pregledam vsako
besedo poiščem v vsakem prevodu posebej, še Erazmove annotationes
in druge komentarje, ter preudarim, kateremu prevodu naj bi sledil,
preide mnogo časa.« (Sakrausky, 1989:100; Rupel, 1966:77.) Ome-
njena hrvaška mašna knjiga (Meßbuch) je lahko bila samo Lekcionar
Bernardina Splićanina iz leta 1543 (2. izdaja). Trubarjeva omemba
pomeni, da je razumel jezik tega lekcionarja. Poleg tega pa je v
Trubarjevi rokopisni bibliografiji Register und sumarische verzaichnus
aller windischer buecher (priloga k pismu Maksimilijanu II. 2. januarja
1560) pri opisu prvega dela Nove zaveze med drugim zapisano v 7.
točki: »Za tem dolgim predgovorom sledijo nato štirje evangelisti in
apostolska dejanja, prevedeni iz dveh latinskih, dveh nemških, enega
laškega in enega češkega prevoda in iz hrvaške mašne knjige.« (Rajh-
man, 1986:51).
Znano je, da je kmalu, kot prvi izmed »dveh Hrvatov«, prevzel
sodelavsko delovno mesto prevajalca za hrvaško Biblijo Stipan Konzul
(1521–1579) iz Buzeta. Konzul je o božiču 1557 začel prevajati Tru-
barjev prvi del Nove zaveze (1557) in ta prevod prinesel 28. avgusta
1559 poznavalcem hrvaščine v Metliki; ti so ga pregledali in z odo-
bravanjem ugotovili, da ga je treba tudi natisniti (Kostrenčić, 1874:
2–3). Konzul je potreboval pomočnika za zadnjo obdelavo prevoda,
zato je Trubar 2. januarja 1560 zaprosil Maksimilijana II., naj mu ob
Konzulu dodelijo še enega izkušenega in izobraženega moža, ki
pozna hrvaščino in glagolico (»dobro učen in izkušen v hrvaškem
jeziku in pisavah«). Izbran je bil Antun Dalmatin (Dalmata), ki je
177
dva kranjska ali spodnještajerska duhovnika ali dva učenjaka iz teh
dežel, ki bi znala dobro slovenski in bi dobro umela latinski in nemški
jezik, ter dva Hrvata, ki bi znala govoriti dobro dalmatinski in
bosanski in dobro in prav pisati hrvatski in cirilski.« (Sakrausky,
1989:96–97; Rupel, 1966:74, 75.)
Menim, da je treba iz omenjenega Trubarjevega predgovora k Novi
zavezi (1557) izluščiti še nekaj, česar doslej niso poudarjali. V besedilu
namreč piše, da pri prevajanju le počasi napreduje, ker ga zaposluje
služba pridigarja, nato pa navede, da pri prevajanju uporablja ozi-
roma ima pred seboj dve latinski, dve nemški in eno italijansko Novo
zavezo, »in še hrvatsko mašno knjigo, ki je bila pred kratkim natis-
njena v Benetkah z latinskimi črkami; a preden pregledam vsako
besedo poiščem v vsakem prevodu posebej, še Erazmove annotationes
in druge komentarje, ter preudarim, kateremu prevodu naj bi sledil,
preide mnogo časa.« (Sakrausky, 1989:100; Rupel, 1966:77.) Ome-
njena hrvaška mašna knjiga (Meßbuch) je lahko bila samo Lekcionar
Bernardina Splićanina iz leta 1543 (2. izdaja). Trubarjeva omemba
pomeni, da je razumel jezik tega lekcionarja. Poleg tega pa je v
Trubarjevi rokopisni bibliografiji Register und sumarische verzaichnus
aller windischer buecher (priloga k pismu Maksimilijanu II. 2. januarja
1560) pri opisu prvega dela Nove zaveze med drugim zapisano v 7.
točki: »Za tem dolgim predgovorom sledijo nato štirje evangelisti in
apostolska dejanja, prevedeni iz dveh latinskih, dveh nemških, enega
laškega in enega češkega prevoda in iz hrvaške mašne knjige.« (Rajh-
man, 1986:51).
Znano je, da je kmalu, kot prvi izmed »dveh Hrvatov«, prevzel
sodelavsko delovno mesto prevajalca za hrvaško Biblijo Stipan Konzul
(1521–1579) iz Buzeta. Konzul je o božiču 1557 začel prevajati Tru-
barjev prvi del Nove zaveze (1557) in ta prevod prinesel 28. avgusta
1559 poznavalcem hrvaščine v Metliki; ti so ga pregledali in z odo-
bravanjem ugotovili, da ga je treba tudi natisniti (Kostrenčić, 1874:
2–3). Konzul je potreboval pomočnika za zadnjo obdelavo prevoda,
zato je Trubar 2. januarja 1560 zaprosil Maksimilijana II., naj mu ob
Konzulu dodelijo še enega izkušenega in izobraženega moža, ki
pozna hrvaščino in glagolico (»dobro učen in izkušen v hrvaškem
jeziku in pisavah«). Izbran je bil Antun Dalmatin (Dalmata), ki je
177
