Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 176
RAZPRAVE, [TUDIJE
Pri prikazovanju »skupine protestantskih piscev« je v njej namreč
poudarjeno: »Središče skupine je bilo (…) v Urachu blizu Tübingena;
tu je bil ustanovljen znanstveni založniški zavod, v katerem sta se z
bibliotekarsko [sic! op. A. J.] in prevajalsko veščino odlikovala Stjepan
Konzul (1521–1568 ?) in Antun Dalmatin (ok. 1500–1579).« Toda
omenjena tiskarna v Urachu nikakor ni bila »znanstveni zavod«, ki
bi se ob prevajanju posvečal tudi »bibliotekarski« veščini.
Glede na tiskarske izdelke omenjene tiskarne v Urachu lahko brez
pretiravanja rečemo, da je to bila najstarejša hrvaška tiskarna zunaj
Hrvaške. Delovala je namreč od leta 1561 do leta 1565. V njej so
natisnili več kot 30 000 izvodov knjig (tudi v italijanščini in sloven-
ščini) v treh pisavah: v latinici, glagolici in cirilici, in sicer 14 hrvaških
knjig v glagolici, 8 v cirilici in 6 v latinici (Bučar, 1910). Zasluga in
skrb za hrvaške tiskane knjige pripada Stipanu Konzulu in Antunu
Dalmatinu, ki sta založniški načrt uresničevala s sodelavci, med
katerimi so bili Juraj Juričić iz Vinodola, Juraj Cvečić iz Pazina,
Leonard Merčerić iz Cresa, Matija Živčić, Ivan Fabijanić, Frane Klej,
Vinko Vernaković, Matija Pomazanić iz Istre in drugi, ki so pomagali
pri korekturah hrvaških knjig.
Zgodovinarji hrvaške kulture si zdaj prizadevajo ovrednotiti vsak
njen segment, zato nikakor ni dovoljeno iz takega vrednotenja izločiti
tiskarskega in knjižnega dosežka hrvaško-uraške tiskarne v 16. sto-
letju, ki pripada številnim področjem znanstvenega interesa: 1. zgo-
dovini reformacije pri Hrvatih in v Evropi; 2. zgodovini glagolice;
3. zgodovini prevajanja Biblije v hrvaščino; 4. zgodovini hrvaškega
jezika; 5. zgodovini tiskarstva v Hrvaški in Evropi; 6. zgodovini
slovstva pri sedanjih gradiščanskih Hrvatih (Avstrija); 7. zgodovini
hrvaškega slovstva iz obdobja reformacije. Ob tem je po mojem
pomembno, da je na naslovnici vsake hrvaške knjige, natisnjene v
Urachu, navedeno, da je »prevedena v hrvaški jezik« (in die Croba-
tischen Sprach verdolmetscht), ne glede na to, ali je natisnjena z
glagolskimi, cirilskimi ali latiničnimi črkami. Glagolica je v nemškem
delu naslova imenovana »crobatische Buchstaben«; ko Trubar govori
o dveh hrvaških pisavah, o glagolici in cirilici, pravi, da sta to »zwe-
yerley crobatishen Geschrifften«. Zato niso imeli (in tudi dandanes
nimajo) prav tisti nemški pisci, ki so v svojih razpravah v 20. stoletju
174
Pri prikazovanju »skupine protestantskih piscev« je v njej namreč
poudarjeno: »Središče skupine je bilo (…) v Urachu blizu Tübingena;
tu je bil ustanovljen znanstveni založniški zavod, v katerem sta se z
bibliotekarsko [sic! op. A. J.] in prevajalsko veščino odlikovala Stjepan
Konzul (1521–1568 ?) in Antun Dalmatin (ok. 1500–1579).« Toda
omenjena tiskarna v Urachu nikakor ni bila »znanstveni zavod«, ki
bi se ob prevajanju posvečal tudi »bibliotekarski« veščini.
Glede na tiskarske izdelke omenjene tiskarne v Urachu lahko brez
pretiravanja rečemo, da je to bila najstarejša hrvaška tiskarna zunaj
Hrvaške. Delovala je namreč od leta 1561 do leta 1565. V njej so
natisnili več kot 30 000 izvodov knjig (tudi v italijanščini in sloven-
ščini) v treh pisavah: v latinici, glagolici in cirilici, in sicer 14 hrvaških
knjig v glagolici, 8 v cirilici in 6 v latinici (Bučar, 1910). Zasluga in
skrb za hrvaške tiskane knjige pripada Stipanu Konzulu in Antunu
Dalmatinu, ki sta založniški načrt uresničevala s sodelavci, med
katerimi so bili Juraj Juričić iz Vinodola, Juraj Cvečić iz Pazina,
Leonard Merčerić iz Cresa, Matija Živčić, Ivan Fabijanić, Frane Klej,
Vinko Vernaković, Matija Pomazanić iz Istre in drugi, ki so pomagali
pri korekturah hrvaških knjig.
Zgodovinarji hrvaške kulture si zdaj prizadevajo ovrednotiti vsak
njen segment, zato nikakor ni dovoljeno iz takega vrednotenja izločiti
tiskarskega in knjižnega dosežka hrvaško-uraške tiskarne v 16. sto-
letju, ki pripada številnim področjem znanstvenega interesa: 1. zgo-
dovini reformacije pri Hrvatih in v Evropi; 2. zgodovini glagolice;
3. zgodovini prevajanja Biblije v hrvaščino; 4. zgodovini hrvaškega
jezika; 5. zgodovini tiskarstva v Hrvaški in Evropi; 6. zgodovini
slovstva pri sedanjih gradiščanskih Hrvatih (Avstrija); 7. zgodovini
hrvaškega slovstva iz obdobja reformacije. Ob tem je po mojem
pomembno, da je na naslovnici vsake hrvaške knjige, natisnjene v
Urachu, navedeno, da je »prevedena v hrvaški jezik« (in die Croba-
tischen Sprach verdolmetscht), ne glede na to, ali je natisnjena z
glagolskimi, cirilskimi ali latiničnimi črkami. Glagolica je v nemškem
delu naslova imenovana »crobatische Buchstaben«; ko Trubar govori
o dveh hrvaških pisavah, o glagolici in cirilici, pravi, da sta to »zwe-
yerley crobatishen Geschrifften«. Zato niso imeli (in tudi dandanes
nimajo) prav tisti nemški pisci, ki so v svojih razpravah v 20. stoletju
174
