Page 254 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 254
KRONIKA
ogrožale smrtonosne epidemije kuge, nenehni vojaški spopadi, kata-
strofalni potresi, pa tudi širjenje osmanskega imperija. Strah in
slutnja ogroženosti sta botrovala hlastanju za posvetnimi dobrinami,
pa tudi vdajanju nebrzdanim strastem. Ravnanju nekaterih cerkvenih
oblastnikov, predvsem pa prodajanju odpustkov, je leta 1517 odločno
nasprotoval nemški menih in profesor Martin Luther, ki je s svojimi
spisi sprožil val zahtev po prenovi verskega in vsakdanjega življenja, s
tem pa odločilno vplival tudi na oblikovanje nove duhovne in kul-
turne podobe Evrope. Evropski Zahod je bil po dolgotrajnih verskih
sporih in spopadih še vedno krščanski, toda ne več čisto enoten v
verskem smislu. Na severu je zmagala protestantska reformacija, na
jugu pa katoliška prenova. Obema pa je poslej skupno večje spošto-
vanje človeka kot posameznika, ki je odprlo prostor t.i. razsvetljen-
skemu projektu.
Luthrovo sklicevanje na evangelij je sprožilo vprašanje dostopnosti
božje besede vsakemu človeku. Prevajanje Svetega pisma v nemščino
in druge jezike je postavilo temelje posameznih nacionalnih književ-
nosti, med drugim tudi slovenske. Pri tem seveda ne gre prezreti prvih
zapisov slovenskega jezika v brižinskih spomenikih konec 10. stoletja,
ki so najznamenitejše znamenje zgodnjega vključevanja slovenskega
kulturnega in verskega prostora v evropskega. V dokaj viharnih časih
16. stoletja pa je Primož Trubar utrjeval pot slovenskemu knjižnemu
jeziku in književnosti ter začetke šolstva v slovenskem jeziku. Lju-
bezen do Boga in ljubezen do domovine stojita v osrčju Trubarjevega
delovanja, ki ga sprva zaznamujeta dve osnovni knjigi: Abecedarij in
Katekizem, v kasnejših letih pa še vrsta del, potrebnih za bogoslužje
in šole v slovenskih deželah.
V letih med 1555 in 1577 je Primož Trubar poskrbel za natis vseh
delov Nove zaveze v slovenskem jeziku, pa tudi za prevod Psalmov
Stare zaveze. Za izhodišče slovenskega knjižnega jezika je vzel ljudski
jezik svojega rojstnega kraja, vasi Rašica v osrednji Sloveniji, in ga
oplemenitil z izrazi z drugih slovenskih govornih področij, kjer je
hodil in deloval. Evropsko pomembni intelektualec Trubar, ki si je
dopisoval z mnogimi vidnimi osebnostmi tedanjega časa, je svojim
rojakom poskušal približati Božjo besedo na kar najbolj razumljiv
način. Med črkopisi se je odločil za humanistično latinico, ki se
252
ogrožale smrtonosne epidemije kuge, nenehni vojaški spopadi, kata-
strofalni potresi, pa tudi širjenje osmanskega imperija. Strah in
slutnja ogroženosti sta botrovala hlastanju za posvetnimi dobrinami,
pa tudi vdajanju nebrzdanim strastem. Ravnanju nekaterih cerkvenih
oblastnikov, predvsem pa prodajanju odpustkov, je leta 1517 odločno
nasprotoval nemški menih in profesor Martin Luther, ki je s svojimi
spisi sprožil val zahtev po prenovi verskega in vsakdanjega življenja, s
tem pa odločilno vplival tudi na oblikovanje nove duhovne in kul-
turne podobe Evrope. Evropski Zahod je bil po dolgotrajnih verskih
sporih in spopadih še vedno krščanski, toda ne več čisto enoten v
verskem smislu. Na severu je zmagala protestantska reformacija, na
jugu pa katoliška prenova. Obema pa je poslej skupno večje spošto-
vanje človeka kot posameznika, ki je odprlo prostor t.i. razsvetljen-
skemu projektu.
Luthrovo sklicevanje na evangelij je sprožilo vprašanje dostopnosti
božje besede vsakemu človeku. Prevajanje Svetega pisma v nemščino
in druge jezike je postavilo temelje posameznih nacionalnih književ-
nosti, med drugim tudi slovenske. Pri tem seveda ne gre prezreti prvih
zapisov slovenskega jezika v brižinskih spomenikih konec 10. stoletja,
ki so najznamenitejše znamenje zgodnjega vključevanja slovenskega
kulturnega in verskega prostora v evropskega. V dokaj viharnih časih
16. stoletja pa je Primož Trubar utrjeval pot slovenskemu knjižnemu
jeziku in književnosti ter začetke šolstva v slovenskem jeziku. Lju-
bezen do Boga in ljubezen do domovine stojita v osrčju Trubarjevega
delovanja, ki ga sprva zaznamujeta dve osnovni knjigi: Abecedarij in
Katekizem, v kasnejših letih pa še vrsta del, potrebnih za bogoslužje
in šole v slovenskih deželah.
V letih med 1555 in 1577 je Primož Trubar poskrbel za natis vseh
delov Nove zaveze v slovenskem jeziku, pa tudi za prevod Psalmov
Stare zaveze. Za izhodišče slovenskega knjižnega jezika je vzel ljudski
jezik svojega rojstnega kraja, vasi Rašica v osrednji Sloveniji, in ga
oplemenitil z izrazi z drugih slovenskih govornih področij, kjer je
hodil in deloval. Evropsko pomembni intelektualec Trubar, ki si je
dopisoval z mnogimi vidnimi osebnostmi tedanjega časa, je svojim
rojakom poskušal približati Božjo besedo na kar najbolj razumljiv
način. Med črkopisi se je odločil za humanistično latinico, ki se
252
