Page 251 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 251
LEUENBER[KO SOGLASJE 1973
47. Takšno cerkveno skupnost v evropskem prostoru razumejo
kot prispevek k temu cilju. Pričakujejo, da bo premagovanje njihovih
dosedanjih ločitev vplivalo na konfesionalno sorodne cerkve v Evropi
in na drugih celinah, in so pripravljene skupaj z njimi pretehtati
možnosti za cerkveno skupnost.
48. To pričakovanje velja tudi za medsebojno razmerje Svetovne
luteranske zveze in Svetovne zveze reformiranih cerkva.
49. Prav tako pričakujejo, da bo cerkvena skupnost dala novo
vzpodbudo srečevanju in sodelovanju s cerkvami drugih veroizpovedi.
Izražajo pripravljenost za umestitev teoloških pogovorov v to širše
obzorje.
POMEN LEUENBERŠKEGA SOGLASJA
Uvod
Dvajseto stoletje je bilo v cerkveni zgodovini »stoletje zbliževanja
in sodelovanja« med krščanskimi Cerkvami. Še posebej je to prišlo
do izraza po drugi svetovni vojni, največji moriji, kar jih je zagrešila
človekova zaslepljenost.
V evropskem in svetovnem merilu so vodilni predstavniki krščan-
skih Cerkva – brez rimskokatoliške – ustanovili oz. obnovili delovanje
tako imenovanih konfesionalnih zvez. Najpomembnejši izmed njih
sta Svetovna reformirana zveza in Svetovna luteranska zveza. Začetki prve
segajo že v 19. stoletje. Ustanovljena je bila leta 1875 v Londonu.
Delovanje je razširila oziroma obnovila predvsem po 2. svetovni vojni.
Druga, torej Svetovna luteranska zveza, je bila ustanovljena leta 1947 v
Lundu na Švedskem, njena predhodnica, Svetovni luteranski konvent,
pa leta 1923 v Eisenachu (Nemčija). Konfesionalne zveze so imele
pomembno vlogo pri zbliževanju Cerkva, ki so izhajale iz enakih
tradicij, za njihovo delovanje in obstoj.
V evropskem in svetovnem merilu je bila pomembna ustanovitev
Ekumenskega sveta cerkva (World Council of Churches) leta 1948 v Am-
sterdamu (Nizozemska). V to nadkonfesionalno ekumensko zvezo
so se vključile Cerkve z reformacijsko, anglikansko in pravoslavno
249
47. Takšno cerkveno skupnost v evropskem prostoru razumejo
kot prispevek k temu cilju. Pričakujejo, da bo premagovanje njihovih
dosedanjih ločitev vplivalo na konfesionalno sorodne cerkve v Evropi
in na drugih celinah, in so pripravljene skupaj z njimi pretehtati
možnosti za cerkveno skupnost.
48. To pričakovanje velja tudi za medsebojno razmerje Svetovne
luteranske zveze in Svetovne zveze reformiranih cerkva.
49. Prav tako pričakujejo, da bo cerkvena skupnost dala novo
vzpodbudo srečevanju in sodelovanju s cerkvami drugih veroizpovedi.
Izražajo pripravljenost za umestitev teoloških pogovorov v to širše
obzorje.
POMEN LEUENBERŠKEGA SOGLASJA
Uvod
Dvajseto stoletje je bilo v cerkveni zgodovini »stoletje zbliževanja
in sodelovanja« med krščanskimi Cerkvami. Še posebej je to prišlo
do izraza po drugi svetovni vojni, največji moriji, kar jih je zagrešila
človekova zaslepljenost.
V evropskem in svetovnem merilu so vodilni predstavniki krščan-
skih Cerkva – brez rimskokatoliške – ustanovili oz. obnovili delovanje
tako imenovanih konfesionalnih zvez. Najpomembnejši izmed njih
sta Svetovna reformirana zveza in Svetovna luteranska zveza. Začetki prve
segajo že v 19. stoletje. Ustanovljena je bila leta 1875 v Londonu.
Delovanje je razširila oziroma obnovila predvsem po 2. svetovni vojni.
Druga, torej Svetovna luteranska zveza, je bila ustanovljena leta 1947 v
Lundu na Švedskem, njena predhodnica, Svetovni luteranski konvent,
pa leta 1923 v Eisenachu (Nemčija). Konfesionalne zveze so imele
pomembno vlogo pri zbliževanju Cerkva, ki so izhajale iz enakih
tradicij, za njihovo delovanje in obstoj.
V evropskem in svetovnem merilu je bila pomembna ustanovitev
Ekumenskega sveta cerkva (World Council of Churches) leta 1948 v Am-
sterdamu (Nizozemska). V to nadkonfesionalno ekumensko zvezo
so se vključile Cerkve z reformacijsko, anglikansko in pravoslavno
249
