Page 249 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 249
LEUENBER[KO SOGLASJE 1973
34. S temi opredelitvami je cerkvena skupnost razglašena. Ločitve,
ki so od 16. stoletja to skupnost preprečevale, so ukinjene. Udeležene
cerkve so prepričane, da so skupaj del ene cerkve Jezusa Kristusa in
da jih Gospod osvobaja za skupno služenje ter jih hkrati k le-temu
zavezuje.
2. Udejanjanje cerkvene skupnosti
35. Cerkvena skupnost se udejanja v življenju cerkva in cerkvenih
občin. Z vero v zedinjevalno moč Svetega Duha skupaj pričujejo in
služijo, ter si prizadevajo h krepitvi in poglobitvi dosežene skupnosti.
36. a) Pričevanje in služenje
Oznanjevanje cerkva v svetu pridobiva na verodostojnosti, če
cerkve evangelij izpričujejo enodušno. Evangelij osvobaja in povezuje
cerkve za skupno služenje. Le-to se kot služenje ljubezni obrača na
ljudi v njihovih stiskah in poskuša odpraviti vzroke teh stisk. Priza-
devanje za pravičnost in mir v svetu od cerkva čedalje bolj terja spre-
jemanje skupne odgovornosti.
37. b) Nadaljnje teološko delo
Soglasje ohranja obvezujočnost veroizpovedi udeleženih cerkva.
Sámo se nima za novo veroizpoved. Izraža pridobljeno soglašanje
glede bistvenega, kar omogoča cerkveno občestvo med cerkvami
različnih veroizpovednih oblik. Udeležene cerkve imajo to soglašanje
za vodilo pri skupnem pričevanju in služenju ter se medsebojno
obvezujejo k nadaljnjim teološkim pogovorom.
38. Skupno razumevanje evangelija, na katerem temelji cerkvena
skupnost, se mora stalno poglabljati in preverjati na podlagi priče-
vanja Svetega pisma ter nenehno aktualizirati.
39. Naloga cerkva je, da nadaljujejo delo na teoloških razlikah, ki
so – ne da bi veljale za ločevalne – prisotne v udeleženih cerkvah in
med njimi. K tej nalogi sodijo:
– hermenevtična vprašanja pri razumevanjih Pisma, veroizpovedi
in cerkve;
– razmerje med postavo in evangelijem;
– izvajanje krsta;
– služba in ordinacija;
247
34. S temi opredelitvami je cerkvena skupnost razglašena. Ločitve,
ki so od 16. stoletja to skupnost preprečevale, so ukinjene. Udeležene
cerkve so prepričane, da so skupaj del ene cerkve Jezusa Kristusa in
da jih Gospod osvobaja za skupno služenje ter jih hkrati k le-temu
zavezuje.
2. Udejanjanje cerkvene skupnosti
35. Cerkvena skupnost se udejanja v življenju cerkva in cerkvenih
občin. Z vero v zedinjevalno moč Svetega Duha skupaj pričujejo in
služijo, ter si prizadevajo h krepitvi in poglobitvi dosežene skupnosti.
36. a) Pričevanje in služenje
Oznanjevanje cerkva v svetu pridobiva na verodostojnosti, če
cerkve evangelij izpričujejo enodušno. Evangelij osvobaja in povezuje
cerkve za skupno služenje. Le-to se kot služenje ljubezni obrača na
ljudi v njihovih stiskah in poskuša odpraviti vzroke teh stisk. Priza-
devanje za pravičnost in mir v svetu od cerkva čedalje bolj terja spre-
jemanje skupne odgovornosti.
37. b) Nadaljnje teološko delo
Soglasje ohranja obvezujočnost veroizpovedi udeleženih cerkva.
Sámo se nima za novo veroizpoved. Izraža pridobljeno soglašanje
glede bistvenega, kar omogoča cerkveno občestvo med cerkvami
različnih veroizpovednih oblik. Udeležene cerkve imajo to soglašanje
za vodilo pri skupnem pričevanju in služenju ter se medsebojno
obvezujejo k nadaljnjim teološkim pogovorom.
38. Skupno razumevanje evangelija, na katerem temelji cerkvena
skupnost, se mora stalno poglabljati in preverjati na podlagi priče-
vanja Svetega pisma ter nenehno aktualizirati.
39. Naloga cerkva je, da nadaljujejo delo na teoloških razlikah, ki
so – ne da bi veljale za ločevalne – prisotne v udeleženih cerkvah in
med njimi. K tej nalogi sodijo:
– hermenevtična vprašanja pri razumevanjih Pisma, veroizpovedi
in cerkve;
– razmerje med postavo in evangelijem;
– izvajanje krsta;
– služba in ordinacija;
247
