Page 7 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 7
BESEDA UREDNIKA
stantizma 16. stoletja, Jožetu Rajhmanu. Prav je, da se ga spomnimo in
ga počastimo hkrati s Trubarjevim jubilejem, saj je leto 2008 tudi
deseta obletnica njegove smrti. Jože Rajhman je kot katoliški duhov-
nik in profesor na katoliški teološki fakulteti, ki je svoje znanstveno
delo posvetil raziskovanju in afirmaciji Trubarja in njegovega dela,
tako rekoč utelesil spoznanje, da je slovenski protestantizem 16.
stoletja skupna narodna, kulturna, verska in teološka dediščina. Na
drugem mestu objavljamo prispevek Mihaela Glavana o reprintih in
faksimilih slovenske protestantike, ki skupaj z njihovim bibliografskim
popisom ob 500. obletnici omogoča pregled nad tem načinom ob-
stoja in dostopnosti del slovenskih protestantov danes, načinom ob-
stoja, ki pomeni hkrati osnovo in vzpodbudo za nadaljnje razisko-
valno delo.
Če sta prva dva prispevka namenjena prikazu raziskovanja in
prezentiranja Trubarjevega dela, pa so naslednje tri razprave – in jedro
Razprav ter publikacije sploh – namenjene neposredno Trubarju. Ugled-
ni tržaški zgodovinar Silvano Cavazza piše sicer o tržaškem škofu
Bonomu, pri katerem se je začela Trubarjeva protestantska pot in pri
katerem se je srečal s temeljnimi spodbudami in spoznanji – pred-
vsem švicarske – reformacije. Toda prikaz Bonoma začenja s Tru-
barjem, z govorom tübinškega teologa Andreae ob Trubarjevem
pogrebu, kjer je omenil tudi vlogo škofa Bonoma. S Trubarjem je
Bonomo tako rekoč vstopil tudi v nemško protestantsko zgodovino.
Čudna so pota zgodovine in Božje previdnosti … Kot tudi ta, da je
šele Cavazza po italijanskih virih in italijanskih raziskovalcih refor-
macijske zgodovine odkril končno usodo slovenskega protestanta
Petra Kupljenika: njegovo smrt na grmadi na rimskem Campo di
Fiore leta 1595 po petih letih vatikanske ječe (o tem Cavazzova
razprava v Zgodovinskem časopisu, 55, 2001, št. 3-4). Za slovenske
zgodovinarje, posvetne in cerkvene, je njegova usoda do Cavazzovega
članka »ostala nepojasnjena«, »po letu 1590 o njem ni več poročil«,
»kje je umrl, ni znano«, so pisali. Še zdaj je nepojasnjeno, kako je
mogla smrt tega mučenca za vero, nekdanjega katoliškega duhovnika,
na tako javnem in znanem mestu ostati na domačem Kranjskem
neznana: v katerih arhivih je poniknila dokumentacija in kako je bil
5
stantizma 16. stoletja, Jožetu Rajhmanu. Prav je, da se ga spomnimo in
ga počastimo hkrati s Trubarjevim jubilejem, saj je leto 2008 tudi
deseta obletnica njegove smrti. Jože Rajhman je kot katoliški duhov-
nik in profesor na katoliški teološki fakulteti, ki je svoje znanstveno
delo posvetil raziskovanju in afirmaciji Trubarja in njegovega dela,
tako rekoč utelesil spoznanje, da je slovenski protestantizem 16.
stoletja skupna narodna, kulturna, verska in teološka dediščina. Na
drugem mestu objavljamo prispevek Mihaela Glavana o reprintih in
faksimilih slovenske protestantike, ki skupaj z njihovim bibliografskim
popisom ob 500. obletnici omogoča pregled nad tem načinom ob-
stoja in dostopnosti del slovenskih protestantov danes, načinom ob-
stoja, ki pomeni hkrati osnovo in vzpodbudo za nadaljnje razisko-
valno delo.
Če sta prva dva prispevka namenjena prikazu raziskovanja in
prezentiranja Trubarjevega dela, pa so naslednje tri razprave – in jedro
Razprav ter publikacije sploh – namenjene neposredno Trubarju. Ugled-
ni tržaški zgodovinar Silvano Cavazza piše sicer o tržaškem škofu
Bonomu, pri katerem se je začela Trubarjeva protestantska pot in pri
katerem se je srečal s temeljnimi spodbudami in spoznanji – pred-
vsem švicarske – reformacije. Toda prikaz Bonoma začenja s Tru-
barjem, z govorom tübinškega teologa Andreae ob Trubarjevem
pogrebu, kjer je omenil tudi vlogo škofa Bonoma. S Trubarjem je
Bonomo tako rekoč vstopil tudi v nemško protestantsko zgodovino.
Čudna so pota zgodovine in Božje previdnosti … Kot tudi ta, da je
šele Cavazza po italijanskih virih in italijanskih raziskovalcih refor-
macijske zgodovine odkril končno usodo slovenskega protestanta
Petra Kupljenika: njegovo smrt na grmadi na rimskem Campo di
Fiore leta 1595 po petih letih vatikanske ječe (o tem Cavazzova
razprava v Zgodovinskem časopisu, 55, 2001, št. 3-4). Za slovenske
zgodovinarje, posvetne in cerkvene, je njegova usoda do Cavazzovega
članka »ostala nepojasnjena«, »po letu 1590 o njem ni več poročil«,
»kje je umrl, ni znano«, so pisali. Še zdaj je nepojasnjeno, kako je
mogla smrt tega mučenca za vero, nekdanjega katoliškega duhovnika,
na tako javnem in znanem mestu ostati na domačem Kranjskem
neznana: v katerih arhivih je poniknila dokumentacija in kako je bil
5
