Page 119 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 119
FRANCI PIVEC
bi bil utemeljen tudi iz razloga, ker je O’Neill zajel metodološko zelo
reven vzorec 2229 strani z interneta, ki je takrat obsegal že več kot 2
milijardi strani.
Daniel Pimienta (2005), znano ime protiglobalizacijskega gibanja,
je nekaj let pozneje izpopolnil metodologijo vzorčenja in v raziskavi
FUNDREDES je dobil naslednje podatke:
jezik 1998 2003
angleščina 75 % 45 %
nemščina ? 7%
španščina 5%
francoščina 3% 3%
italijanščina 3% 2%
portugalščina 1% 1%
ostali jeziki 0,5 %
13 % 37 %
Tudi Pimientova raziskava pa ni mogla zajeti »nevidnega« inter-
neta, kjer je raznovrstnost jezikov še bistveno večja. Primerjava za
petletno obdobje pokaže kar izrazite spremembe in opozarja na hudo
zmoto tistih, ki fatalistično pristajajo na prevlado angleščine, ne da
bi sami kaj naredili za materinščino. O podobnih spremembah
govorijo tudi mnoge druge raziskave, npr. v Indiji, kjer se je na
območju jezika pandžabi (punjabi) leta 1996 na internetu uporabljala
izključno angleščina, leta 2006 pa sta jo prehiteli tako hundujščina
kot pandžabščina. Primeri Kanade (Québec), Katalonije in drugih
kažejo, da je z načrtnostjo mogoče doseči bistvene premike. Ni pa
jasno, ali je mogoče zajeziti tudi vdiranje angleščine v pogovorni jezik,
pri čemer pa ni mogoče vse krivde naprtiti internetu.
Zelo dobro bi bilo, če bi jeziki z majhnim številom govorcev v
internetu ne videli le grozečega pohoda »velikih« jezikov, ampak tudi
priložnost za lastno uveljavitev, saj gre za učinkovitejši in cenejši medij
od tiska. Problem je, če za to ni ne volje (beri: organizacije) in ne
potenciala (beri: ustvarjalne sile).
Posebno težavo pomenijo pisave na internetu. Američani so stan-
dard so svojo potrebo objavili že konec petdesetih – njihov ASCII
117
bi bil utemeljen tudi iz razloga, ker je O’Neill zajel metodološko zelo
reven vzorec 2229 strani z interneta, ki je takrat obsegal že več kot 2
milijardi strani.
Daniel Pimienta (2005), znano ime protiglobalizacijskega gibanja,
je nekaj let pozneje izpopolnil metodologijo vzorčenja in v raziskavi
FUNDREDES je dobil naslednje podatke:
jezik 1998 2003
angleščina 75 % 45 %
nemščina ? 7%
španščina 5%
francoščina 3% 3%
italijanščina 3% 2%
portugalščina 1% 1%
ostali jeziki 0,5 %
13 % 37 %
Tudi Pimientova raziskava pa ni mogla zajeti »nevidnega« inter-
neta, kjer je raznovrstnost jezikov še bistveno večja. Primerjava za
petletno obdobje pokaže kar izrazite spremembe in opozarja na hudo
zmoto tistih, ki fatalistično pristajajo na prevlado angleščine, ne da
bi sami kaj naredili za materinščino. O podobnih spremembah
govorijo tudi mnoge druge raziskave, npr. v Indiji, kjer se je na
območju jezika pandžabi (punjabi) leta 1996 na internetu uporabljala
izključno angleščina, leta 2006 pa sta jo prehiteli tako hundujščina
kot pandžabščina. Primeri Kanade (Québec), Katalonije in drugih
kažejo, da je z načrtnostjo mogoče doseči bistvene premike. Ni pa
jasno, ali je mogoče zajeziti tudi vdiranje angleščine v pogovorni jezik,
pri čemer pa ni mogoče vse krivde naprtiti internetu.
Zelo dobro bi bilo, če bi jeziki z majhnim številom govorcev v
internetu ne videli le grozečega pohoda »velikih« jezikov, ampak tudi
priložnost za lastno uveljavitev, saj gre za učinkovitejši in cenejši medij
od tiska. Problem je, če za to ni ne volje (beri: organizacije) in ne
potenciala (beri: ustvarjalne sile).
Posebno težavo pomenijo pisave na internetu. Američani so stan-
dard so svojo potrebo objavili že konec petdesetih – njihov ASCII
117
