Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 124
S SIMPOZIJEV 2008
Sistemsko razmišljanje je taka praksa razmišljanja, ki bolj upošteva
obravnavani pojav kot celoto (z okoljem) in manj njegove posamične
dele (kot samostojne).
Bolj upošteva dejansko zapletenost, kot se ji umika s pretiranim
poenostavljanjem delovanja, ker slednje večinoma nima enostavnih,
ampak zapletene posledice, saj povzroča, da človek spregleda kaj
bistvenega.
Z upoštevanjem zapletenosti podaja sistemsko razmišljanje podlago
za posplošitev v teorijo sistemov in potem temelji na teoriji sistemov
(izrecno, vidno, ali neformalno).
Teorija sistemov je veda o poznavanju zapletenih pojavov in o me-
todah njihovega obravnavanja – razmišljanja, razumevanja in obvla-
dovanja. Je torej epistemologija in metodologija.
Ukvarja se s pojavi, katerih zapletenost nastaja kot kompleksnost
zaradi soodvisnosti med njihovimi sestavinami. Zaradi nje nastajajo
med njimi medsebojni vplivi, ki povzročajo, da nastajajo nove last-
nosti pojava kot celote, ki jih je mogoče le delno in bolj ali pa manj
(ne)zanesljivo predvidevati vnaprej.
Po svoji konkretni naravi so obravnavani pojavi lahko katerekoli vrste.
Zato je teorija sistemov uporabna v kateri koli specialni stroki in
situaciji, toda svoje izvirno poslanstvo izpolnjuje predvsem kot most
za njihovo medsebojno, medstrokovno sodelovanje.
Teorija sistemov med drugim razvija vrednote nadstrokovnosti, ki
omogočajo, da meje med strokami ne izključujejo sodelovanja, četudi
ne nehajo obstajati.
Zato razvija tudi vrednote / etiko soodvisnosti, voljo in sposobnost
specialistov za medstrokovno sodelovanje.
Razvija in uporablja tudi pripomočke, ki nas bližajo celovitosti.*
Prikaz 5: Sistemsko razmišljanje in teorija sistemov –
povzetek lastnosti
* François (2004) je v Enciklopediji pokazal, kako veliko variant teorije
sistemov in kibernetike je danes nadomestilo in dopolnilo nekdanjo edino
– splošno teorijo sistemov. Zato raznim avtorjem pojem sistemsko raz-
mišljanje utegne pomeniti kaj zelo različnega od drugih.
122
Sistemsko razmišljanje je taka praksa razmišljanja, ki bolj upošteva
obravnavani pojav kot celoto (z okoljem) in manj njegove posamične
dele (kot samostojne).
Bolj upošteva dejansko zapletenost, kot se ji umika s pretiranim
poenostavljanjem delovanja, ker slednje večinoma nima enostavnih,
ampak zapletene posledice, saj povzroča, da človek spregleda kaj
bistvenega.
Z upoštevanjem zapletenosti podaja sistemsko razmišljanje podlago
za posplošitev v teorijo sistemov in potem temelji na teoriji sistemov
(izrecno, vidno, ali neformalno).
Teorija sistemov je veda o poznavanju zapletenih pojavov in o me-
todah njihovega obravnavanja – razmišljanja, razumevanja in obvla-
dovanja. Je torej epistemologija in metodologija.
Ukvarja se s pojavi, katerih zapletenost nastaja kot kompleksnost
zaradi soodvisnosti med njihovimi sestavinami. Zaradi nje nastajajo
med njimi medsebojni vplivi, ki povzročajo, da nastajajo nove last-
nosti pojava kot celote, ki jih je mogoče le delno in bolj ali pa manj
(ne)zanesljivo predvidevati vnaprej.
Po svoji konkretni naravi so obravnavani pojavi lahko katerekoli vrste.
Zato je teorija sistemov uporabna v kateri koli specialni stroki in
situaciji, toda svoje izvirno poslanstvo izpolnjuje predvsem kot most
za njihovo medsebojno, medstrokovno sodelovanje.
Teorija sistemov med drugim razvija vrednote nadstrokovnosti, ki
omogočajo, da meje med strokami ne izključujejo sodelovanja, četudi
ne nehajo obstajati.
Zato razvija tudi vrednote / etiko soodvisnosti, voljo in sposobnost
specialistov za medstrokovno sodelovanje.
Razvija in uporablja tudi pripomočke, ki nas bližajo celovitosti.*
Prikaz 5: Sistemsko razmišljanje in teorija sistemov –
povzetek lastnosti
* François (2004) je v Enciklopediji pokazal, kako veliko variant teorije
sistemov in kibernetike je danes nadomestilo in dopolnilo nekdanjo edino
– splošno teorijo sistemov. Zato raznim avtorjem pojem sistemsko raz-
mišljanje utegne pomeniti kaj zelo različnega od drugih.
122
