Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 116
S SIMPOZIJEV 2008
Dejstvo je, da t. i. »masovni« jeziki zajemajo le polovico človeštva,
druga polovica pa govori množico t.i. »redkih« jezikov, teh pa bo po
oceni Davida Crystala (2000) leta 2050 le še polovica od današnjega
števila.
Informacijska in komunikacijska tehnologija ni kulturno nev-
tralna, ampak izhaja iz ameriške kulturne tradicije, ki jo na odkrit ali
prikrit način tudi uveljavlja. O tem na računalniških šolah ne govo-
rijo. Zožitev problema »digitalne ločnice« zgolj na vprašanje dostop-
nosti informacijske in komunikacijske tehnologije je zavajajoče.
Pozablja se, da govorimo o komunikaciji, te pa brez rabe jezika do-
mala ni.
Snovalci interneta so izhajali iz romantičnih predstav o vsesplošni
globalni povezanosti ljudi, problem jezika pa so pri tem enostavno
preskočili. Po potrebi so se sklicevali na popolno decentraliziranost
svetovnega spleta, ko nihče ne more nikomur ničesar vsiliti. Načelno
je res, da interneta nihče ne nadzoruje, v praksi pa o njegovi uporabi
kar bistveno odločajo:
– telekomunikacijski monopoli in oligopoli, ki imajo glede jezika
kar oprijemljive usmeritve;
– multinacionalke za proizvodnjo strojne in programske opreme,
za katere je jezik vprašanje podjetniške ekonomike;
– mednarodna telesa in konzorciji, ki se dogovarjajo o upravljanju
in standardizaciji interneta (ICANN, DNS, RIPE, W3C, Unicode, ISO
itn.) in pri tem deklarativno sledijo Unescu, praktično pa dajejo
prednost angleščini.
Tudi vlade se glede tega obnašajo različno: ene podpirajo, druge
pa onemogočajo jezikovno raznovrstnost v lastnih državah.
Jezik, ki ga govorimo (predvsem materinščina), je najbolj popoln
vmesnik, kar jih obstaja, zato tudi digitalna komunikacija nikakor
ne more mimo njega. To je za nekatere nedoumljivo, zato se dogaja,
da posamezni deklarirani nosilci »nove ekonomije« globoko podce-
njujejo pomen kulture. V študijah, ki obravnavajo vzporednice med
današnjim prehodom na internet in nekdanjim prehodom na tisk, se
običajno močno poudarja ozadje verskega spora, redki pa omenjajo,
da je bilo od šestih milijonov knjig, ki so izšle med letoma 1518 in
114
Dejstvo je, da t. i. »masovni« jeziki zajemajo le polovico človeštva,
druga polovica pa govori množico t.i. »redkih« jezikov, teh pa bo po
oceni Davida Crystala (2000) leta 2050 le še polovica od današnjega
števila.
Informacijska in komunikacijska tehnologija ni kulturno nev-
tralna, ampak izhaja iz ameriške kulturne tradicije, ki jo na odkrit ali
prikrit način tudi uveljavlja. O tem na računalniških šolah ne govo-
rijo. Zožitev problema »digitalne ločnice« zgolj na vprašanje dostop-
nosti informacijske in komunikacijske tehnologije je zavajajoče.
Pozablja se, da govorimo o komunikaciji, te pa brez rabe jezika do-
mala ni.
Snovalci interneta so izhajali iz romantičnih predstav o vsesplošni
globalni povezanosti ljudi, problem jezika pa so pri tem enostavno
preskočili. Po potrebi so se sklicevali na popolno decentraliziranost
svetovnega spleta, ko nihče ne more nikomur ničesar vsiliti. Načelno
je res, da interneta nihče ne nadzoruje, v praksi pa o njegovi uporabi
kar bistveno odločajo:
– telekomunikacijski monopoli in oligopoli, ki imajo glede jezika
kar oprijemljive usmeritve;
– multinacionalke za proizvodnjo strojne in programske opreme,
za katere je jezik vprašanje podjetniške ekonomike;
– mednarodna telesa in konzorciji, ki se dogovarjajo o upravljanju
in standardizaciji interneta (ICANN, DNS, RIPE, W3C, Unicode, ISO
itn.) in pri tem deklarativno sledijo Unescu, praktično pa dajejo
prednost angleščini.
Tudi vlade se glede tega obnašajo različno: ene podpirajo, druge
pa onemogočajo jezikovno raznovrstnost v lastnih državah.
Jezik, ki ga govorimo (predvsem materinščina), je najbolj popoln
vmesnik, kar jih obstaja, zato tudi digitalna komunikacija nikakor
ne more mimo njega. To je za nekatere nedoumljivo, zato se dogaja,
da posamezni deklarirani nosilci »nove ekonomije« globoko podce-
njujejo pomen kulture. V študijah, ki obravnavajo vzporednice med
današnjim prehodom na internet in nekdanjim prehodom na tisk, se
običajno močno poudarja ozadje verskega spora, redki pa omenjajo,
da je bilo od šestih milijonov knjig, ki so izšle med letoma 1518 in
114
