Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 129
Erich Bryner
TEOLO[KI MOTIVI V SVETOPISEMSKIH
PREVODIH PRIMO@A TRUBARJA
V 16. stoletju je bilo v Zürichu zelo dobro znano, da je Primož
Trubar kot prevajalec Nove zaveze opravil odlično delo. Heinrich
Bullinger, naslednik vodje züriške Cerkve Zwinglija, mu je izkazal
najvišje priznanje. V svojem pismu z dne 10. oktobra 1557 mu je
napisal: »Z vsemi močmi te rotim, da vztrajaš v tako zelo sveti in
koristni stvari. Kajti kaj lahko narediš koristnejšega, kot ljudem, ki
doslej niso poznali odrešilnih besed in dejanj našega Odrešenika in
njegovih nadvse pravih naukov, omogočiš njihovo branje? Dvomim,
da lahko v današnjem času narediš še kaj večjega.«1 Toda Trubarjevo
delo ni bilo preprosto. Težava, ki jo je moral premagati, je bila v tem,
da ni znal hebrejščine in le zelo malo grščine, zato je moral prevajati
Sveto pismo iz latinskega, nemškega, italijanskega in češkega jezika,
po drugi strani pa takratna slovenščina še ni bila knjižni jezik in tega
je bilo treba najprej ustvariti. Trubar je v predgovorih k svojim
izdajam Svetega pisma dostikrat poročal, s kakšnimi težavami se je
srečeval, dokler jezik ni bil tako dober, razumljiv in koristen, da je
tudi še tako preprost slovenski kmet lahko razumel evangelij, zgodbo
apostolov in pisma Nove zaveze. Pri tem je marsikatere stvari zelo
dobro rešil, zato je za slovenski jezik in književnost enako pomemben
kot Martin Luther za nemški in Gáspár Károlyi za madžarski jezik.2
Trubar je veliko razmišljal o načelih svojega prevajalskega dela in
– denimo v predgovorih svojih izdaj – zagovarjal svoje delo, razkril
1 Bullinger Trubarju, 10. oktobra 1557, citat v: Mirko Rupel: H korespondenci
Trubar-Bullinger, Slavistična revija III, Ljubljana 1950, 150.
2 Članek Bibelübersetzungen, v: Religion in Geschichte und Gegenwart, 4.
naklada, knjiga 1, Tübingen 1998–2007, 1487–1515, zlasti 1499 sl. in 1509.
127
TEOLO[KI MOTIVI V SVETOPISEMSKIH
PREVODIH PRIMO@A TRUBARJA
V 16. stoletju je bilo v Zürichu zelo dobro znano, da je Primož
Trubar kot prevajalec Nove zaveze opravil odlično delo. Heinrich
Bullinger, naslednik vodje züriške Cerkve Zwinglija, mu je izkazal
najvišje priznanje. V svojem pismu z dne 10. oktobra 1557 mu je
napisal: »Z vsemi močmi te rotim, da vztrajaš v tako zelo sveti in
koristni stvari. Kajti kaj lahko narediš koristnejšega, kot ljudem, ki
doslej niso poznali odrešilnih besed in dejanj našega Odrešenika in
njegovih nadvse pravih naukov, omogočiš njihovo branje? Dvomim,
da lahko v današnjem času narediš še kaj večjega.«1 Toda Trubarjevo
delo ni bilo preprosto. Težava, ki jo je moral premagati, je bila v tem,
da ni znal hebrejščine in le zelo malo grščine, zato je moral prevajati
Sveto pismo iz latinskega, nemškega, italijanskega in češkega jezika,
po drugi strani pa takratna slovenščina še ni bila knjižni jezik in tega
je bilo treba najprej ustvariti. Trubar je v predgovorih k svojim
izdajam Svetega pisma dostikrat poročal, s kakšnimi težavami se je
srečeval, dokler jezik ni bil tako dober, razumljiv in koristen, da je
tudi še tako preprost slovenski kmet lahko razumel evangelij, zgodbo
apostolov in pisma Nove zaveze. Pri tem je marsikatere stvari zelo
dobro rešil, zato je za slovenski jezik in književnost enako pomemben
kot Martin Luther za nemški in Gáspár Károlyi za madžarski jezik.2
Trubar je veliko razmišljal o načelih svojega prevajalskega dela in
– denimo v predgovorih svojih izdaj – zagovarjal svoje delo, razkril
1 Bullinger Trubarju, 10. oktobra 1557, citat v: Mirko Rupel: H korespondenci
Trubar-Bullinger, Slavistična revija III, Ljubljana 1950, 150.
2 Članek Bibelübersetzungen, v: Religion in Geschichte und Gegenwart, 4.
naklada, knjiga 1, Tübingen 1998–2007, 1487–1515, zlasti 1499 sl. in 1509.
127
