Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 163
BO@IDAR JEZERNIK
(I. Petr. 5, 4), dosegel trojni venec, trojno gloriolo: venec mučeništva
po ljubezni do neumrljivih duš, venec devištva in venec učeništva kot
učitelj vernikov na potu zveličanja. Njegov spomin ostane blago-
slovljen med katoliškimi Slovenci.« (Lesar 1913: 452–453.)
Sklep
Prezentiranje zgodovinskih osebnosti je vedno izraz in vir moči,
zato je tudi v tesni povezavi s političnimi procesi, predvsem z vpra-
šanjem, kdo sprejema odločitve o tem, kdo lahko predstavlja koga,
kako, kje in s čim; kdo kontrolira zgodovino, kdo ima moralno
pravico kontrolirati jo in v čigavem interesu. Javne podobe določenih
zgodovinskih osebnosti ne le prikazujejo določeno zgodovino, temveč
jo tudi soustvarjajo za javnost. Lahko rečemo, da so slovenski politični
voditelji na prelomu stoletja postavili spomenik Primožu Trubarju z
dvema obrazoma. Pristaši narodno-napredne stranke so ga upo-
dabljali kot heroja slovenstva in svobodne misli, pristaši katoliško
konservativne stranke pa so mu skušali nadeti podobo malika krive
vere. Prav ta delitev duhov pa je pomenila, da se je slovensko prebi-
valstvo notranjeavstrijskih dežel ne le zavedlo pomena narodnosti,
temveč se je izoblikovalo v moderen evropski narod, to je v moderno
in notranje strukturirano družbo. Slovenski narod se je oblikoval, ko
se je tudi notranje razslojil. Zato na začetku dvajsetega stoletja
vsenarodna politika slogaštva, ki je uspevala, dokler slovenskega
naroda še ni bilo in se je v protikolonialnem boju šele konstituiral
kot politično telo, ni bila več mogoča. Ko je za uspeh osvobodilnega
boja še bilo treba množicam pojasnjevati, kaj je narodno in kaj
nerodno, je bil velik mož Valentin Vodnik; njegovo delovanje je bilo
sprejemljivo za slovensko katoliško-konservativno politično elito, ki
je imela v rokah ključ do razuma in srca slovenskega ljudstva. Ko je ta
politika rodila zdrav sad in se je iz egalitarnih ljudskih množic
oblikoval strukturiran slovenski narod, delitev na »domorodce« in
na »ptujce« ni bila več najpomembnejša ločnica v političnih pogledih.
Tedaj je stara politika slogaštva postala nefunkcionalna, del politične
elite, ki si je prizadevala za sekularno družbo, pa je za promoviranje
svojih pogledov na družbeni svet uporabil tudi protestanta Primoža
Trubarja.
161
(I. Petr. 5, 4), dosegel trojni venec, trojno gloriolo: venec mučeništva
po ljubezni do neumrljivih duš, venec devištva in venec učeništva kot
učitelj vernikov na potu zveličanja. Njegov spomin ostane blago-
slovljen med katoliškimi Slovenci.« (Lesar 1913: 452–453.)
Sklep
Prezentiranje zgodovinskih osebnosti je vedno izraz in vir moči,
zato je tudi v tesni povezavi s političnimi procesi, predvsem z vpra-
šanjem, kdo sprejema odločitve o tem, kdo lahko predstavlja koga,
kako, kje in s čim; kdo kontrolira zgodovino, kdo ima moralno
pravico kontrolirati jo in v čigavem interesu. Javne podobe določenih
zgodovinskih osebnosti ne le prikazujejo določeno zgodovino, temveč
jo tudi soustvarjajo za javnost. Lahko rečemo, da so slovenski politični
voditelji na prelomu stoletja postavili spomenik Primožu Trubarju z
dvema obrazoma. Pristaši narodno-napredne stranke so ga upo-
dabljali kot heroja slovenstva in svobodne misli, pristaši katoliško
konservativne stranke pa so mu skušali nadeti podobo malika krive
vere. Prav ta delitev duhov pa je pomenila, da se je slovensko prebi-
valstvo notranjeavstrijskih dežel ne le zavedlo pomena narodnosti,
temveč se je izoblikovalo v moderen evropski narod, to je v moderno
in notranje strukturirano družbo. Slovenski narod se je oblikoval, ko
se je tudi notranje razslojil. Zato na začetku dvajsetega stoletja
vsenarodna politika slogaštva, ki je uspevala, dokler slovenskega
naroda še ni bilo in se je v protikolonialnem boju šele konstituiral
kot politično telo, ni bila več mogoča. Ko je za uspeh osvobodilnega
boja še bilo treba množicam pojasnjevati, kaj je narodno in kaj
nerodno, je bil velik mož Valentin Vodnik; njegovo delovanje je bilo
sprejemljivo za slovensko katoliško-konservativno politično elito, ki
je imela v rokah ključ do razuma in srca slovenskega ljudstva. Ko je ta
politika rodila zdrav sad in se je iz egalitarnih ljudskih množic
oblikoval strukturiran slovenski narod, delitev na »domorodce« in
na »ptujce« ni bila več najpomembnejša ločnica v političnih pogledih.
Tedaj je stara politika slogaštva postala nefunkcionalna, del politične
elite, ki si je prizadevala za sekularno družbo, pa je za promoviranje
svojih pogledov na družbeni svet uporabil tudi protestanta Primoža
Trubarja.
161
