Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 161
BO@IDAR JEZERNIK
namenu, bi ne bilo danes nobenega Slovenca več, ampak sami Nemci.
Trubar ni pisal zato slovenski, da bi ohranil slovenski jezik, ali pa
celo iz ljubezni do materiščine, ampak le zato, da bi svoje rodne brate
odtrgal od katoliške cerkve in jih na ta način napravil za Nemce.
Trubarja torej ne slave toliko kot slovenskega književnika, pač pa kot
sovražnika katoliške cerkve, kateri se je v boju proti cerkvi poslužil
slovenskega jezika.« (Nepodpisano 1908c: 3.)
Superintendent Trubar in škof Hren
Zgolj zanikovanje zaslug protestantskega pridigarja Trubarja ni
moglo izničiti ugleda avtorja prve slovenske knjige in privrženci
katoliško-konservativne stranke so v boju proti liberalizmu5 ubrali
drugo taktiko. V boju za interpretacijo preteklosti so začeli povzdi-
govati dosežke borca proti reformaciji škofa Hrena. Miroslav Pre-
mrou, denimo, je menil, da »uprav zaradi národnosti moramo za-
hvaliti óne možé, ki so se uprli novi veri, da so vsaj takó zabranili
nadaljno spajenje z Nemci – protestanti«. Nato pa je še z radostjo
potrdil, »da sta se vladika Hren in novomeški Kastelec, pridno zaje-
majoča iz tistih ’kalnih virov’, pisanih ’v malovredni obliki’, trudila
dajati ljudstvu boljše knjige, nego so bile istodôbne« (Premrou 1892:
733). Jožefu Benkoviču pa se je »nehote« vsiljevalo vprašanje: »Kaj bi
bilo s slovensko zemljo, če bi se iz Nemčije sem zatrošeni plevel in
naplavljena sodrga ne bila odstranila? Najbrže bi ne bila dobila več
pristnega narodnega lica. Bi se li moglo tako pokvarjeno ljudstvo
upirati potujčevanju? Ko je Hren preprečil ves luteranski vpliv na
Slovence, lotil se je pozitivnega dela. Da bi izboljšal podivjano in
propalo ljudstvo, je s škofijskimi sinodami najprej krepko organizi-
ral svojo duhovščino.« (Benkovič 1899: 290.) Isti avtor je tri leta
pozneje skušal opisati še, »kam bi slovenski narod duševno in gmotno
zabredel, ako bi še kaj časa sledil takim veščam, in ako bi mu apostol-
5 Privrženci katoliško-konservativne stranke so liberalcem očitali, da jih
zanima samo boj proti veri in nič drugega: »Ne, svobodomiselstvu ni za
svobodo, ne za enakost in bratoljubje, gre se jim le za to, da pridejo do moči
in udarjajo po Cerkvi. Za to jim je, da razkristjanijo šolo, vzgojo in vpeljejo
civilni zakon.« (Lavrenčič 1913: 1.)
159
namenu, bi ne bilo danes nobenega Slovenca več, ampak sami Nemci.
Trubar ni pisal zato slovenski, da bi ohranil slovenski jezik, ali pa
celo iz ljubezni do materiščine, ampak le zato, da bi svoje rodne brate
odtrgal od katoliške cerkve in jih na ta način napravil za Nemce.
Trubarja torej ne slave toliko kot slovenskega književnika, pač pa kot
sovražnika katoliške cerkve, kateri se je v boju proti cerkvi poslužil
slovenskega jezika.« (Nepodpisano 1908c: 3.)
Superintendent Trubar in škof Hren
Zgolj zanikovanje zaslug protestantskega pridigarja Trubarja ni
moglo izničiti ugleda avtorja prve slovenske knjige in privrženci
katoliško-konservativne stranke so v boju proti liberalizmu5 ubrali
drugo taktiko. V boju za interpretacijo preteklosti so začeli povzdi-
govati dosežke borca proti reformaciji škofa Hrena. Miroslav Pre-
mrou, denimo, je menil, da »uprav zaradi národnosti moramo za-
hvaliti óne možé, ki so se uprli novi veri, da so vsaj takó zabranili
nadaljno spajenje z Nemci – protestanti«. Nato pa je še z radostjo
potrdil, »da sta se vladika Hren in novomeški Kastelec, pridno zaje-
majoča iz tistih ’kalnih virov’, pisanih ’v malovredni obliki’, trudila
dajati ljudstvu boljše knjige, nego so bile istodôbne« (Premrou 1892:
733). Jožefu Benkoviču pa se je »nehote« vsiljevalo vprašanje: »Kaj bi
bilo s slovensko zemljo, če bi se iz Nemčije sem zatrošeni plevel in
naplavljena sodrga ne bila odstranila? Najbrže bi ne bila dobila več
pristnega narodnega lica. Bi se li moglo tako pokvarjeno ljudstvo
upirati potujčevanju? Ko je Hren preprečil ves luteranski vpliv na
Slovence, lotil se je pozitivnega dela. Da bi izboljšal podivjano in
propalo ljudstvo, je s škofijskimi sinodami najprej krepko organizi-
ral svojo duhovščino.« (Benkovič 1899: 290.) Isti avtor je tri leta
pozneje skušal opisati še, »kam bi slovenski narod duševno in gmotno
zabredel, ako bi še kaj časa sledil takim veščam, in ako bi mu apostol-
5 Privrženci katoliško-konservativne stranke so liberalcem očitali, da jih
zanima samo boj proti veri in nič drugega: »Ne, svobodomiselstvu ni za
svobodo, ne za enakost in bratoljubje, gre se jim le za to, da pridejo do moči
in udarjajo po Cerkvi. Za to jim je, da razkristjanijo šolo, vzgojo in vpeljejo
civilni zakon.« (Lavrenčič 1913: 1.)
159
