Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 169
ZVONE [TRUBELJ
v resnici Prvi, ker je na prvo mesto v svojem srcu in umu postavljal
tistega, ki je v redu bivajočega sam Prvi.«2 Na prvo mesto je postavil
Boga in njega, ki je njegova »prvina«, »božji prvorojenec«, kot je bistro
in globoko doumel apostol Pavel.3 Skrivnost Trubarjevega duhov-
niškega življenja tako v prvem, katoliškem obdobju, kot tudi v dru-
gem, evengeličanskem obdobju je prav to: vse življenje, od 12. leta
naprej, ko je odšel na šolanje v Reko, pa do njegovega zadnjega diha,
na smrtni postelji v Derendingenu, je iskal Prvega in mu zvesto služil.
Ponosen je bil na svoje »božje prvenstvo«, da je sin v Sinu in po veri
odrešen v Jezusu Kristusu, Besedi življenja. Samo v tem okviru lahko
beremo Trubarjevo življenje, samo v teh koordinatah dobi pravi
pomen tudi njegov odnos do Biblije, s katero je živel nerazdružno kot
s svojo pravo izvoljenko in nevesto od svojega šestnajstega leta naprej
pa vse do svoje smrti.
Stopimo za trenutek v Derendingen in se pridružimo Trubarjevi
mali čredi, ki se boji izgube svojega pastirja, za trenutek se vživimo v
Trubarjeve zadnje dni zemeljskega življenja. Po pripovedovanju Mirka
Rupla je še v ponedeljek, 20. junija 1586 sam obhajal bolnega soseda.
Naslednji dan, v torek, je omagal in legel v posteljo. Dan pozneje, v
sredo, je dal poklicati tübinškega župnika in superintendenta Die-
tricha Schepfa, pri katerem se je spovedal in prejel obhajilo vpričo
veliko ljudi. Do nedelje se je pripravljal na smrt, glasno molil in
opominjal farane, naj bodo stanovitni v veri. Istočasno je poskušal
prevesti še konec Lutrove postile, tako, da so mu brali nemški tekst,
on pa je pisarju narekoval prevod v slovenščino. V ponedeljek ga je
prišel tolažit pridigar, ki ga je v bolezni nadomeščal. Pridigar je iz
molitvenika že začel brati molitve za umirajoče, nakar je Trubar
energično vzkliknil: »Nikar, nikar! Iz Svetega pisma!« V torek, 28.
junija, ko je ubogim ljudem odpustil dolgove, je mirno in tiho zaspal
v Gospodu.4
Smrt, vredna velikega človeka in globokega, svetopisemskega
kristjana, Kristusovega duhovnika! »Kakršno življenje, takšna smrt«,
2 Citat iz pridige Vinka Ošlaka.
3 Prim. 1 Kor 15,23.
4 Prim. Mirko Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962, 219–220.
167
v resnici Prvi, ker je na prvo mesto v svojem srcu in umu postavljal
tistega, ki je v redu bivajočega sam Prvi.«2 Na prvo mesto je postavil
Boga in njega, ki je njegova »prvina«, »božji prvorojenec«, kot je bistro
in globoko doumel apostol Pavel.3 Skrivnost Trubarjevega duhov-
niškega življenja tako v prvem, katoliškem obdobju, kot tudi v dru-
gem, evengeličanskem obdobju je prav to: vse življenje, od 12. leta
naprej, ko je odšel na šolanje v Reko, pa do njegovega zadnjega diha,
na smrtni postelji v Derendingenu, je iskal Prvega in mu zvesto služil.
Ponosen je bil na svoje »božje prvenstvo«, da je sin v Sinu in po veri
odrešen v Jezusu Kristusu, Besedi življenja. Samo v tem okviru lahko
beremo Trubarjevo življenje, samo v teh koordinatah dobi pravi
pomen tudi njegov odnos do Biblije, s katero je živel nerazdružno kot
s svojo pravo izvoljenko in nevesto od svojega šestnajstega leta naprej
pa vse do svoje smrti.
Stopimo za trenutek v Derendingen in se pridružimo Trubarjevi
mali čredi, ki se boji izgube svojega pastirja, za trenutek se vživimo v
Trubarjeve zadnje dni zemeljskega življenja. Po pripovedovanju Mirka
Rupla je še v ponedeljek, 20. junija 1586 sam obhajal bolnega soseda.
Naslednji dan, v torek, je omagal in legel v posteljo. Dan pozneje, v
sredo, je dal poklicati tübinškega župnika in superintendenta Die-
tricha Schepfa, pri katerem se je spovedal in prejel obhajilo vpričo
veliko ljudi. Do nedelje se je pripravljal na smrt, glasno molil in
opominjal farane, naj bodo stanovitni v veri. Istočasno je poskušal
prevesti še konec Lutrove postile, tako, da so mu brali nemški tekst,
on pa je pisarju narekoval prevod v slovenščino. V ponedeljek ga je
prišel tolažit pridigar, ki ga je v bolezni nadomeščal. Pridigar je iz
molitvenika že začel brati molitve za umirajoče, nakar je Trubar
energično vzkliknil: »Nikar, nikar! Iz Svetega pisma!« V torek, 28.
junija, ko je ubogim ljudem odpustil dolgove, je mirno in tiho zaspal
v Gospodu.4
Smrt, vredna velikega človeka in globokega, svetopisemskega
kristjana, Kristusovega duhovnika! »Kakršno življenje, takšna smrt«,
2 Citat iz pridige Vinka Ošlaka.
3 Prim. 1 Kor 15,23.
4 Prim. Mirko Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962, 219–220.
167
