Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 227
SIMONA MENONI
Danijel. Nad severno steno je tik nad križanjem na oboku upodobljen
prvi pridigar, Janez Krstnik, ki mu proti vzhodu sledijo pišoči štirje
evangelisti, Matej z angelom, Marko z levom, Luka z volom in Janez
Evangelist z orlom. Ob njem po napisnem traku in križu prepoznamo
še apostola Andreja, preostalih treh figur, ki krasijo skrajni vzhodni
del druge obočne pole pa žal zaradi uničenosti spodnjih delov z
napisnimi trakovi ali morebitnih atributov, ne moremo natančneje
identificirati. Preostale razpoložljive dele oboka zapolnjujejo angeli,
igrajoči se z draperijami, ki si jih ovijajo okrog svojih razgibanih telesc.
Tik nad oknom zahodne zaključne stene pa se dviga ožarjen golob
sv. Duha, nad njim Bog oče, ki pred svojim razgrnjenim plaščem –
pri tem mu pomagajo angeli – pridržuje križanega Kristusa ter z
golobom sv. Duha tvori sv. Trojico.
Nobenega dvoma torej ni, da poslikava sledi ideji t. i. postave in
milosti, enemu izmed redkih izrazito protestantskih ikonografskih
motivov, ki se je s pomočjo grafike, še zlasti nekaterih Luthrovih
biblij, zelo razširil po celi srednji Evropi ob koncu dvajsetih let 16.
stoletja, ko je Lucas Cranach st. izdelal prvi dve sliki s tem motivom.
Za poglobitev vere in dejansko spreobrnjenje v srcu pa je Luther
dajal prednost premišljevanju Kristusovega trpljenja, seveda, če ga
človek ugleda pravilno, saj kot pravi, »takšno premišljevanje človeka spre-
meni v vsem njegovem bitju in ga skoraj kakor krst vnovič rodi«.15 Luther
torej modificira poznosrednjeveško meditacijo o Kristusovem trplje-
nju: motrenje moramo čutiti v srcu in ne le z zunanjimi simboli ske-
sanosti. Meditacija srca naj ne vodi le v strah in tožbo, kar se zdi, da
je bilo osnovno vodilo poznosrednjeveških upodobitev Kristuso-
vega pasijona, temveč nasprotno, naj prikazovanje Kristusovega
trpljenja v srcu prebudi sprejetje ljubezni, ki sta nam jo s pasijonom
pravzaprav izkazala Bog in Kristus. Po Luthru naj torej upodobitev
Kristusovega trpljenja vernikom omogoči resnično spoznanje Boga,
ki ni oblasten in ustrahujoč, marveč dober in ljubeč. To postavljanje
Kristusa v ospredje – v protestantskem svetu je posebej priljubljeno
upodabljanje verujočega posameznika neposredno pred Kristusom –
15 Martin Luther, Pridiga o premišljevanju svetega Kristusovega trpljenja, v: Izbrani
spisi, Ljubljana 2001, 276–284.
225
Danijel. Nad severno steno je tik nad križanjem na oboku upodobljen
prvi pridigar, Janez Krstnik, ki mu proti vzhodu sledijo pišoči štirje
evangelisti, Matej z angelom, Marko z levom, Luka z volom in Janez
Evangelist z orlom. Ob njem po napisnem traku in križu prepoznamo
še apostola Andreja, preostalih treh figur, ki krasijo skrajni vzhodni
del druge obočne pole pa žal zaradi uničenosti spodnjih delov z
napisnimi trakovi ali morebitnih atributov, ne moremo natančneje
identificirati. Preostale razpoložljive dele oboka zapolnjujejo angeli,
igrajoči se z draperijami, ki si jih ovijajo okrog svojih razgibanih telesc.
Tik nad oknom zahodne zaključne stene pa se dviga ožarjen golob
sv. Duha, nad njim Bog oče, ki pred svojim razgrnjenim plaščem –
pri tem mu pomagajo angeli – pridržuje križanega Kristusa ter z
golobom sv. Duha tvori sv. Trojico.
Nobenega dvoma torej ni, da poslikava sledi ideji t. i. postave in
milosti, enemu izmed redkih izrazito protestantskih ikonografskih
motivov, ki se je s pomočjo grafike, še zlasti nekaterih Luthrovih
biblij, zelo razširil po celi srednji Evropi ob koncu dvajsetih let 16.
stoletja, ko je Lucas Cranach st. izdelal prvi dve sliki s tem motivom.
Za poglobitev vere in dejansko spreobrnjenje v srcu pa je Luther
dajal prednost premišljevanju Kristusovega trpljenja, seveda, če ga
človek ugleda pravilno, saj kot pravi, »takšno premišljevanje človeka spre-
meni v vsem njegovem bitju in ga skoraj kakor krst vnovič rodi«.15 Luther
torej modificira poznosrednjeveško meditacijo o Kristusovem trplje-
nju: motrenje moramo čutiti v srcu in ne le z zunanjimi simboli ske-
sanosti. Meditacija srca naj ne vodi le v strah in tožbo, kar se zdi, da
je bilo osnovno vodilo poznosrednjeveških upodobitev Kristuso-
vega pasijona, temveč nasprotno, naj prikazovanje Kristusovega
trpljenja v srcu prebudi sprejetje ljubezni, ki sta nam jo s pasijonom
pravzaprav izkazala Bog in Kristus. Po Luthru naj torej upodobitev
Kristusovega trpljenja vernikom omogoči resnično spoznanje Boga,
ki ni oblasten in ustrahujoč, marveč dober in ljubeč. To postavljanje
Kristusa v ospredje – v protestantskem svetu je posebej priljubljeno
upodabljanje verujočega posameznika neposredno pred Kristusom –
15 Martin Luther, Pridiga o premišljevanju svetega Kristusovega trpljenja, v: Izbrani
spisi, Ljubljana 2001, 276–284.
225
