Page 228 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 228
RAZPRAVE, [TUDIJE
kaže na razliko med rimskokatoliškim in protestantskim pojmova-
njem razmerja do Cerkve. V rimskokatoliškem je Cerkev – kot skup-
nost, ustanova, hierarhija – nadrejena posameznikom, vernikom; je
posredovalka božje besede in božje milosti z besedo in zakramenti.
Tako je razmerje posameznika do Kristusa odvisno od njegovega
razmerja s Cerkvijo, v protestantizmu pa je – ravno nasprotno –
razmerje posameznika do Cerkve odvisno od njegovega razmerja do
Kristusa.16 Kot piše Marko Kerševan,17 bi primerjalno religiološko
lahko rekli, da ima v rimskem katolištvu Cerkev kot ustanova primat,
kar pomeni, da so krščansko verujoči in odrešeni tisti, ki so in ker so
v Cerkvi – ni zveličanja zunaj cerkve – po protestantskem pojmovanju
pa je cerkev tam, kjer so verujoči, poklicani in odrešeni. Cerkev je
potemtakem skupnost vernikov, pri čemer posameznikova vera,
poklicanost in odrešenost ni pogojena s Cerkvijo kot ustanovo ali
skupnostjo, ampak je zadeva med Bogom in posameznikom, s čimer
je razložena še ena izmed temeljnih postavk protestantizma – solus
Christus. Čeprav na Slovenskem srečamo upodobitve molečega pokoj-
nika pred ali pod Križanim ali Kristusovim vstajenjem le na reliefih
naših protestantskih nagrobnikov in epitafov,18 pa tovrsten motiv
srečamo tudi v stenskem slikarstvu iztekajočega se 16. stoletja in sicer
v sklopu poslikave vzhodnega zaključka južne stranske ladje celjske
opatijske cerkve sv. Danijela, ki razkriva povsem novoversko vsebino.
Na severozahodnem podločju oboka se je namreč dal v monumen-
talnih dimenzijah upodobiti naročnik poslikave, ki se z rokami
sklenjenimi v molitev obrača k celopostavni stoječi figuri Kristusa s
16 Opredelitev razlike po protestantskem teologu Schleiermacherju (1768-
1834); prim. Marko Kerševan, Protestantizem in protestantsko načelo, Poligrafi,
Revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo (ur. Marko Kerševan), št. 21/
22, letnik 6, Ljubljana 2001, 20.
17 Marko Kerševan, prav tam.
18 Luther je dal navodilo tudi za podobe na nagrobnikih, ob katerih naj vernik
zbrano premišljuje o smrti, sodbi in vstajenju. Tudi nagrobniki naj torej
pridigajo s kipi in slikami ter z izreki iz biblije. Upodobitve naj ne bodo
zgodovinsko ilustrativne, marveč naj poglabljajo v bibliji izpričane verske
resnice, ki so skrite človeškim očem. Pri tem gre posebno mesto utrditvi
nauka o odrešenju po veri v Kristusa in o vstajenju (prim. Emilijan Cevc,
Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, 81).
226
kaže na razliko med rimskokatoliškim in protestantskim pojmova-
njem razmerja do Cerkve. V rimskokatoliškem je Cerkev – kot skup-
nost, ustanova, hierarhija – nadrejena posameznikom, vernikom; je
posredovalka božje besede in božje milosti z besedo in zakramenti.
Tako je razmerje posameznika do Kristusa odvisno od njegovega
razmerja s Cerkvijo, v protestantizmu pa je – ravno nasprotno –
razmerje posameznika do Cerkve odvisno od njegovega razmerja do
Kristusa.16 Kot piše Marko Kerševan,17 bi primerjalno religiološko
lahko rekli, da ima v rimskem katolištvu Cerkev kot ustanova primat,
kar pomeni, da so krščansko verujoči in odrešeni tisti, ki so in ker so
v Cerkvi – ni zveličanja zunaj cerkve – po protestantskem pojmovanju
pa je cerkev tam, kjer so verujoči, poklicani in odrešeni. Cerkev je
potemtakem skupnost vernikov, pri čemer posameznikova vera,
poklicanost in odrešenost ni pogojena s Cerkvijo kot ustanovo ali
skupnostjo, ampak je zadeva med Bogom in posameznikom, s čimer
je razložena še ena izmed temeljnih postavk protestantizma – solus
Christus. Čeprav na Slovenskem srečamo upodobitve molečega pokoj-
nika pred ali pod Križanim ali Kristusovim vstajenjem le na reliefih
naših protestantskih nagrobnikov in epitafov,18 pa tovrsten motiv
srečamo tudi v stenskem slikarstvu iztekajočega se 16. stoletja in sicer
v sklopu poslikave vzhodnega zaključka južne stranske ladje celjske
opatijske cerkve sv. Danijela, ki razkriva povsem novoversko vsebino.
Na severozahodnem podločju oboka se je namreč dal v monumen-
talnih dimenzijah upodobiti naročnik poslikave, ki se z rokami
sklenjenimi v molitev obrača k celopostavni stoječi figuri Kristusa s
16 Opredelitev razlike po protestantskem teologu Schleiermacherju (1768-
1834); prim. Marko Kerševan, Protestantizem in protestantsko načelo, Poligrafi,
Revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo (ur. Marko Kerševan), št. 21/
22, letnik 6, Ljubljana 2001, 20.
17 Marko Kerševan, prav tam.
18 Luther je dal navodilo tudi za podobe na nagrobnikih, ob katerih naj vernik
zbrano premišljuje o smrti, sodbi in vstajenju. Tudi nagrobniki naj torej
pridigajo s kipi in slikami ter z izreki iz biblije. Upodobitve naj ne bodo
zgodovinsko ilustrativne, marveč naj poglabljajo v bibliji izpričane verske
resnice, ki so skrite človeškim očem. Pri tem gre posebno mesto utrditvi
nauka o odrešenju po veri v Kristusa in o vstajenju (prim. Emilijan Cevc,
Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, 81).
226
