Page 319 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 319
DARKO DOLINAR
ter monografijo o njuni osrednji osebnosti. S tem sicer res ni storil
ničesar prevratnega ali odpiral radikalno novih problemskih per-
spektiv, za kar si je denimo prizadeval njegov generacijski vrstnik
Anton Slodnjak ob problemu razmerja med humanizmom in refor-
macijo. Prejšnja generacija raziskovalcev je uveljavila pogled na refor-
macijo kot versko in kulturno gibanje, ki je imelo bistven pomen in
velike posledice za razvoj slovenskega jezika in književnosti. Rupel je
od svojih učiteljev prevzel glavne vsebinske in vrednostne poteze te
podobe. S prizadevnim lastnim raziskovanjem in s pretehtanim
kritičnim prevzemanjem novejših tujih dognanj ji je dodajal biblio-
grafske, biografske, dogodkovnozgodovinske podrobnosti, zapol-
njeval vrzeli, preverjal prej oblikovane domneve in jih z opiranjem na
dotlej neznano dokazno gradivo spreminjal v potrjene ugotovitve.
Poleg tega pa je v njegovem sintetičnem orisu vendarle opaziti neko
spremembo: v uvodnem delu ugotavlja, da reformacija v svojem času
ni bila med najbolj progresivnimi družbenimi gibanji. Takšna dopol-
nitev ocene je bila v slovenskem miselnem obzorju petdesetih let
najbrž neizogibna. Toda Rupel je pri tem očitno zgolj povzemal
stališča marksistične publicistike (Edvard Kardelj, Boris Ziherl), ki je
zgodovinska vprašanja obravnavala z razredno ideološkega vidika, in
tedanjega zgodovinopisja (Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer idr.), ki
se je usmerjalo v raziskovanje gospodarskih in družbenih procesov.
Značilno pa je, da takšnega premika vrednostne perspektive Rupel
sam ni uveljavljal v orisih življenja in dela posameznih avtorjev, ki so
v težišču tega njegovega spisa. Nekaj podobnega se izkaže pri njegovi
knjigi o Trubarju. Ogrodje za Trubarjevo biografijo je pred nekaj
desetletji v glavnih potezah očrtal ali vsaj nakazal že France Kidrič.
Rupel ga je ohranil, a ga je na marsikaterem mestu znatno dopolnil.
Skratka, njegova močna plat so bile predvsem skrbne gradivske
raziskave in na njih utemeljena pripoved, razglabljanje o teoretičnih
temeljih literarnozgodovinskega dela ali reševanje metodoloških
zagat pa je bilo pač zunaj njegovega obzorja; v tem pogledu ga je
mogoče označiti za empirično usmerjenega tradicionalista.
Pri objavljanju, se pravi pri ubesedovanju in posredovanju svojih
dognanj, je posegal po znanih, v dolgotrajnem izročilu stroke prever-
jenih literarnozgodovinskih vzorcih, kot so nizanje opisov življenja
317
ter monografijo o njuni osrednji osebnosti. S tem sicer res ni storil
ničesar prevratnega ali odpiral radikalno novih problemskih per-
spektiv, za kar si je denimo prizadeval njegov generacijski vrstnik
Anton Slodnjak ob problemu razmerja med humanizmom in refor-
macijo. Prejšnja generacija raziskovalcev je uveljavila pogled na refor-
macijo kot versko in kulturno gibanje, ki je imelo bistven pomen in
velike posledice za razvoj slovenskega jezika in književnosti. Rupel je
od svojih učiteljev prevzel glavne vsebinske in vrednostne poteze te
podobe. S prizadevnim lastnim raziskovanjem in s pretehtanim
kritičnim prevzemanjem novejših tujih dognanj ji je dodajal biblio-
grafske, biografske, dogodkovnozgodovinske podrobnosti, zapol-
njeval vrzeli, preverjal prej oblikovane domneve in jih z opiranjem na
dotlej neznano dokazno gradivo spreminjal v potrjene ugotovitve.
Poleg tega pa je v njegovem sintetičnem orisu vendarle opaziti neko
spremembo: v uvodnem delu ugotavlja, da reformacija v svojem času
ni bila med najbolj progresivnimi družbenimi gibanji. Takšna dopol-
nitev ocene je bila v slovenskem miselnem obzorju petdesetih let
najbrž neizogibna. Toda Rupel je pri tem očitno zgolj povzemal
stališča marksistične publicistike (Edvard Kardelj, Boris Ziherl), ki je
zgodovinska vprašanja obravnavala z razredno ideološkega vidika, in
tedanjega zgodovinopisja (Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer idr.), ki
se je usmerjalo v raziskovanje gospodarskih in družbenih procesov.
Značilno pa je, da takšnega premika vrednostne perspektive Rupel
sam ni uveljavljal v orisih življenja in dela posameznih avtorjev, ki so
v težišču tega njegovega spisa. Nekaj podobnega se izkaže pri njegovi
knjigi o Trubarju. Ogrodje za Trubarjevo biografijo je pred nekaj
desetletji v glavnih potezah očrtal ali vsaj nakazal že France Kidrič.
Rupel ga je ohranil, a ga je na marsikaterem mestu znatno dopolnil.
Skratka, njegova močna plat so bile predvsem skrbne gradivske
raziskave in na njih utemeljena pripoved, razglabljanje o teoretičnih
temeljih literarnozgodovinskega dela ali reševanje metodoloških
zagat pa je bilo pač zunaj njegovega obzorja; v tem pogledu ga je
mogoče označiti za empirično usmerjenega tradicionalista.
Pri objavljanju, se pravi pri ubesedovanju in posredovanju svojih
dognanj, je posegal po znanih, v dolgotrajnem izročilu stroke prever-
jenih literarnozgodovinskih vzorcih, kot so nizanje opisov življenja
317
