Page 315 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 315
DARKO DOLINAR
njegovih nosilcev. To je spodbudilo tedanje mlajše literarne zgodo-
vinarje in jezikoslovce, da so se lotili sistematičnega dolgoročnega
raziskovanja na tem polju. Med njimi je prevzel vodilno vlogo France
Kidrič, ki mu je bila problematika reformacije eno glavnih težišč v
nadaljnjih dveh desetletjih, vse do sintetičnega prikaza v njegovi
Zgodovini slovenskega slovstva (1. zv., 1929); z jezikoslovne strani pa se
je z njo največ ukvarjal Fran Ramovš. Spričo tega ni presenetljivo, da
je bila v prvih letih delovanja ljubljanske univerze reformacija med
osrednjimi temami predavanj in študijskega dela, kakor tudi sočasne
znanstvene publicistike.
Študentje so večinoma sprejemali od prejšnje generacije izobli-
kovan kompleksen pogled na reformacijo. Mirko Rupel pa je bil
nedvomno tisti med njimi, ki mu je reformacija (obenem s proti-
reformacijo in barokom) postala in ostala glavno interesno področje.
Poleg pojmovne in vrednostne opredelitve je povzel po učiteljih tudi
delovni program, glavne smernice za nadaljnje podrobnejše razisko-
vanje.
Vrsta njegovih objav se začenja z dvema razpravama, nastalima na
temelju doktorske disertacije o eni najpomembnejših Trubarjevih
versko dogmatičnih knjig Articuli oli dejli te prave, stare vere krščanske
(1562; prim. bibliografske podatke na koncu članka). V prvi razpravi
avtor bibliografsko opiše obravnavano delo, obnavlja historiat njego-
vega nastanka, prikaže njegovo notranjo genezo in ga s pretresom
razmerja do virov označi kot samostojno združitev treh nemških
predlog, naposled opravi še jezikovno analizo. V drugi razpravi pa
osvetljuje genetično in vsebinsko razmerje med tem spisom in njego-
vima sočasnima hrvaškima priredbama, glagolsko in cirilsko.
Uspešno zastavljenega raziskovanja, s katerim je vstopil tudi že v
mednarodno znanstveno publicistiko, Rupel ni mogel nadaljevati na
enaki ravni, ker mu služba v srednji šoli tega ni omogočala. Pač pa je
nemara prav ob šolskem pouku še toliko hitreje uvidel, kako potreb-
no je približati težko dosegljiva, od današnje rabe jezikovno in pravo-
pisno oddaljena protestantska književna dela širšemu občinstvu.
Tako je leta 1934 izdal reprezentativno antologijo Slovenski protestant-
ski pisci. Njegov izbor zajema veliko večino protestantskega knjižnega
korpusa, tudi spise manj pomembnih avtorjev. Upošteva kulturno in
313
njegovih nosilcev. To je spodbudilo tedanje mlajše literarne zgodo-
vinarje in jezikoslovce, da so se lotili sistematičnega dolgoročnega
raziskovanja na tem polju. Med njimi je prevzel vodilno vlogo France
Kidrič, ki mu je bila problematika reformacije eno glavnih težišč v
nadaljnjih dveh desetletjih, vse do sintetičnega prikaza v njegovi
Zgodovini slovenskega slovstva (1. zv., 1929); z jezikoslovne strani pa se
je z njo največ ukvarjal Fran Ramovš. Spričo tega ni presenetljivo, da
je bila v prvih letih delovanja ljubljanske univerze reformacija med
osrednjimi temami predavanj in študijskega dela, kakor tudi sočasne
znanstvene publicistike.
Študentje so večinoma sprejemali od prejšnje generacije izobli-
kovan kompleksen pogled na reformacijo. Mirko Rupel pa je bil
nedvomno tisti med njimi, ki mu je reformacija (obenem s proti-
reformacijo in barokom) postala in ostala glavno interesno področje.
Poleg pojmovne in vrednostne opredelitve je povzel po učiteljih tudi
delovni program, glavne smernice za nadaljnje podrobnejše razisko-
vanje.
Vrsta njegovih objav se začenja z dvema razpravama, nastalima na
temelju doktorske disertacije o eni najpomembnejših Trubarjevih
versko dogmatičnih knjig Articuli oli dejli te prave, stare vere krščanske
(1562; prim. bibliografske podatke na koncu članka). V prvi razpravi
avtor bibliografsko opiše obravnavano delo, obnavlja historiat njego-
vega nastanka, prikaže njegovo notranjo genezo in ga s pretresom
razmerja do virov označi kot samostojno združitev treh nemških
predlog, naposled opravi še jezikovno analizo. V drugi razpravi pa
osvetljuje genetično in vsebinsko razmerje med tem spisom in njego-
vima sočasnima hrvaškima priredbama, glagolsko in cirilsko.
Uspešno zastavljenega raziskovanja, s katerim je vstopil tudi že v
mednarodno znanstveno publicistiko, Rupel ni mogel nadaljevati na
enaki ravni, ker mu služba v srednji šoli tega ni omogočala. Pač pa je
nemara prav ob šolskem pouku še toliko hitreje uvidel, kako potreb-
no je približati težko dosegljiva, od današnje rabe jezikovno in pravo-
pisno oddaljena protestantska književna dela širšemu občinstvu.
Tako je leta 1934 izdal reprezentativno antologijo Slovenski protestant-
ski pisci. Njegov izbor zajema veliko večino protestantskega knjižnega
korpusa, tudi spise manj pomembnih avtorjev. Upošteva kulturno in
313
