Page 318 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 318
PORTRETI
je rekonstruiral pobude in spremljajoče okoliščine tiska slovenskih
knjig. (Bolj za širši oris dobe kot za samega Trubarja je pomemben
članek o neuspelem poskusu, da bi po Kreljevi smrti prišel na čelo
slovenske protestantske cerkve privrženec flacijanske smeri refor-
macije Melissander.) Vse te sestavine je Rupel potem vgradil v celovit
oris Trubarjevega življenja in delovanja.
Biografija je najprej izšla v srbskem prevodu (1960), nato v sloven-
ščini (1962). Avtor je pripravljal tudi nemško verzijo, njenega izida
(1965) ni več doživel. Vendar je omembe vredno, da je vanjo lahko
vključil vsaj eno pomembno novejšo, šele po izidu slovenske izdaje
potrjeno ugotovitev, namreč da je bil Trubar med bivanjem na Du-
naju res vpisan na univerzo in ne na »meščansko« šolo, kar znatno
spreminja pogled na raven njegove izobrazbe. Po Ruplovi smrti pa je
bila objavljena še ena njegova razprava s tega območja, o Trubarjevi
skrbi za slovenske študente v nemških deželah (1965).
Poleg omenjenih glavnih del je Rupel prispeval še marsikaj dru-
gega k poznavanju reformacije. Sodeloval je pri večini sodobnih
prizadevanj za njeno popularizacijo: pisal je spremne besede za faksi-
milirane izdaje protestantike, ki so začele izhajati v drugi polovici
petdesetih let; poskrbel je med drugim za novo izdajo Kidričevega
zgodnjega (1908), težko dostopnega esejističnega spisa o Trubarju
(1951). Toda tudi drugo glavno področje Ruplovega znanstvenega
delovanja je bilo povezano s temi prizadevanji.
Podobno vodilno vlogo kot pri reformaciji je namreč imel pri
raziskovanju protireformacije in baroka. Tudi tukaj je načrtno iskal
in objavljal dotlej neznano gradivo, izdajal antologijske izbore po-
membnih besedil (Valvasor, Svetokriški), analiziral posamezne pro-
bleme in jih strnil v sintetičen literarnozgodovinski opis dobe. Pri
vsem tem pa je sistematično zasledoval, kakšen odnos je ta doba
zavzemala do protestantske književnosti in kako je sprejemala in
ohranjevala njene dosežke.
Iz nekajdesetletne razdalje je razvidno, da je Rupel s svojimi
glavnimi objavami, pa tudi nasploh z vsem svojim delovanjem za-
polnil občutno vrzel v naši literarni zgodovini. Nekaj desetletij po
magistralnem opusu Franceta Kidriča je poleg vrste posameznih
ugotovitev prispeval nov sintetičen oris reformacijske dobe in gibanja
316
je rekonstruiral pobude in spremljajoče okoliščine tiska slovenskih
knjig. (Bolj za širši oris dobe kot za samega Trubarja je pomemben
članek o neuspelem poskusu, da bi po Kreljevi smrti prišel na čelo
slovenske protestantske cerkve privrženec flacijanske smeri refor-
macije Melissander.) Vse te sestavine je Rupel potem vgradil v celovit
oris Trubarjevega življenja in delovanja.
Biografija je najprej izšla v srbskem prevodu (1960), nato v sloven-
ščini (1962). Avtor je pripravljal tudi nemško verzijo, njenega izida
(1965) ni več doživel. Vendar je omembe vredno, da je vanjo lahko
vključil vsaj eno pomembno novejšo, šele po izidu slovenske izdaje
potrjeno ugotovitev, namreč da je bil Trubar med bivanjem na Du-
naju res vpisan na univerzo in ne na »meščansko« šolo, kar znatno
spreminja pogled na raven njegove izobrazbe. Po Ruplovi smrti pa je
bila objavljena še ena njegova razprava s tega območja, o Trubarjevi
skrbi za slovenske študente v nemških deželah (1965).
Poleg omenjenih glavnih del je Rupel prispeval še marsikaj dru-
gega k poznavanju reformacije. Sodeloval je pri večini sodobnih
prizadevanj za njeno popularizacijo: pisal je spremne besede za faksi-
milirane izdaje protestantike, ki so začele izhajati v drugi polovici
petdesetih let; poskrbel je med drugim za novo izdajo Kidričevega
zgodnjega (1908), težko dostopnega esejističnega spisa o Trubarju
(1951). Toda tudi drugo glavno področje Ruplovega znanstvenega
delovanja je bilo povezano s temi prizadevanji.
Podobno vodilno vlogo kot pri reformaciji je namreč imel pri
raziskovanju protireformacije in baroka. Tudi tukaj je načrtno iskal
in objavljal dotlej neznano gradivo, izdajal antologijske izbore po-
membnih besedil (Valvasor, Svetokriški), analiziral posamezne pro-
bleme in jih strnil v sintetičen literarnozgodovinski opis dobe. Pri
vsem tem pa je sistematično zasledoval, kakšen odnos je ta doba
zavzemala do protestantske književnosti in kako je sprejemala in
ohranjevala njene dosežke.
Iz nekajdesetletne razdalje je razvidno, da je Rupel s svojimi
glavnimi objavami, pa tudi nasploh z vsem svojim delovanjem za-
polnil občutno vrzel v naši literarni zgodovini. Nekaj desetletij po
magistralnem opusu Franceta Kidriča je poleg vrste posameznih
ugotovitev prispeval nov sintetičen oris reformacijske dobe in gibanja
316
