Page 316 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 316
PORTRETI
zgodovinsko važnejše odlomke, zato posega tudi po nemških sestav-
nih delih knjig (uvodi, posvetila, predgovori) in celo po Trubarjevih
pismih. Tujejezična besedila so prevedena, slovenska so prenesena v
posodobljen in poenostavljen črkopis, toda brez poseganja v jezikovni
in slogovni ustroj. V uvodu je kratko očrtana zgodovina slovenske
reformacije in nakazan njen pomen, predstavljeni so pisci in dela, v
opombah so strnjeni bio-bibliografski podatki in stvarni komentarji
k težjim mestom v izbranih besedilih. Obenem je avtor pripravil še
skrajšano izdajo za šolsko rabo. Antologija je dosegla svoj temeljni
popularizacijski namen: protestantsko književnost in njene pisce je
res približala širšemu bralnemu občinstvu, hkrati pa se je uveljavila
tudi kot referenčno strokovno delo, saj je nadomestila popolno
pomanjkanje vsakršnih novejših, ne samo kritičnih in študijskih izdaj
protestantike. Kako uspešno je zadovoljila različne potrebe, priča
dejstvo, da je čez dobra tri desetletja (1966) izšla v novi, razširjeni
izdaji.
Ko je Rupel po vojni prevzel vodstvo osrednje nacionalne knjižnice
in zatem še predavanja na univerzi, so se mu odprle povsem nove
potrebe in možnosti za literarnozgodovinsko raziskovanje. Sistema-
tično je pretresal bibliografije in kataloge, dopolnjeval popise, pregle-
doval možna nahajališča, odkrival neznane protestantske tiske in z
reformacijo povezane dokumente ter nove, še neevidentirane pri-
merke že znanih. Pri tem je dosegel največ uspeha v letih 1952-53, ko
je kot štipendist Unesca nekaj mesecev preučeval bibliotekarstvo v
Franciji, Švici in Belgiji. Plod iskanja v tujih in domačih arhivih in
knjižnicah je bila vrsta novih dokumentov, med njimi 14 Trubarjevih
pisem, in 8 dotlej neznanih tiskov; prek enega od njih je pripeljal v
razvid dotlej neznanega avtorja, Matijo Trosta; vrh tega je našel še
prek 60 novih izvodov že znanih tiskov. Rupel je najprej poskrbel, da
je NUK v Ljubljani dobila fotografske posnetke vseh novih najdb. O
njih je sproti poročal, o tiskih najobširneje v knjigi Nove najdbe naših
protestantik 16. stoletja (1954); arhivske dokumente in pisma je deloma
objavljal in komentiral, deloma z njihovo pomočjo v razpravah
osvetljeval posamezna literarno- in kulturnozgodovinska vprašanja.
Na začetku petdesetih let je kot priznan strokovnjak sodeloval pri
obeleževanju štiristoletnice prve slovenske knjige. Njegov najpo-
314
zgodovinsko važnejše odlomke, zato posega tudi po nemških sestav-
nih delih knjig (uvodi, posvetila, predgovori) in celo po Trubarjevih
pismih. Tujejezična besedila so prevedena, slovenska so prenesena v
posodobljen in poenostavljen črkopis, toda brez poseganja v jezikovni
in slogovni ustroj. V uvodu je kratko očrtana zgodovina slovenske
reformacije in nakazan njen pomen, predstavljeni so pisci in dela, v
opombah so strnjeni bio-bibliografski podatki in stvarni komentarji
k težjim mestom v izbranih besedilih. Obenem je avtor pripravil še
skrajšano izdajo za šolsko rabo. Antologija je dosegla svoj temeljni
popularizacijski namen: protestantsko književnost in njene pisce je
res približala širšemu bralnemu občinstvu, hkrati pa se je uveljavila
tudi kot referenčno strokovno delo, saj je nadomestila popolno
pomanjkanje vsakršnih novejših, ne samo kritičnih in študijskih izdaj
protestantike. Kako uspešno je zadovoljila različne potrebe, priča
dejstvo, da je čez dobra tri desetletja (1966) izšla v novi, razširjeni
izdaji.
Ko je Rupel po vojni prevzel vodstvo osrednje nacionalne knjižnice
in zatem še predavanja na univerzi, so se mu odprle povsem nove
potrebe in možnosti za literarnozgodovinsko raziskovanje. Sistema-
tično je pretresal bibliografije in kataloge, dopolnjeval popise, pregle-
doval možna nahajališča, odkrival neznane protestantske tiske in z
reformacijo povezane dokumente ter nove, še neevidentirane pri-
merke že znanih. Pri tem je dosegel največ uspeha v letih 1952-53, ko
je kot štipendist Unesca nekaj mesecev preučeval bibliotekarstvo v
Franciji, Švici in Belgiji. Plod iskanja v tujih in domačih arhivih in
knjižnicah je bila vrsta novih dokumentov, med njimi 14 Trubarjevih
pisem, in 8 dotlej neznanih tiskov; prek enega od njih je pripeljal v
razvid dotlej neznanega avtorja, Matijo Trosta; vrh tega je našel še
prek 60 novih izvodov že znanih tiskov. Rupel je najprej poskrbel, da
je NUK v Ljubljani dobila fotografske posnetke vseh novih najdb. O
njih je sproti poročal, o tiskih najobširneje v knjigi Nove najdbe naših
protestantik 16. stoletja (1954); arhivske dokumente in pisma je deloma
objavljal in komentiral, deloma z njihovo pomočjo v razpravah
osvetljeval posamezna literarno- in kulturnozgodovinska vprašanja.
Na začetku petdesetih let je kot priznan strokovnjak sodeloval pri
obeleževanju štiristoletnice prve slovenske knjige. Njegov najpo-
314
