Page 314 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 314
PORTRETI
Goldonijevo komedijo Primorske zdrahe in Držićevega Dunda Maroja,
ki je pri njem postal Boter Andraž. Na čelu osrednje nacionalne
knjižnice je deloval organizacijsko in obravnaval nekatera bibliote-
karska strokovna vprašanja tudi v tisku. Njegovo glavno delovno
področje pa je bila zgodovina starejših dob slovenske književnosti,
predvsem reformacije ter protireformacije in baroka. Posvečal se ji je
od študijskih let pa vse do svojih zadnjih dni; obravnaval jo je kot
raziskovalec, srednješolski in univerzitetni učitelj, urednik knjižnih
izdaj, prevajalec in popularizator.
Rupel se je znanstveno-strokovno formiral v zgodnjih dvajsetih
letih 20. stoletja, ko je slovenska literarna zgodovina (in hkrati z njo
tudi jezikoslovje) dosegla enega svojih nedvomnih razvojnih vrhov. V
času od preloma stoletja se je postopoma izdvojila iz širšega sklopa
slavistike in se usmerila v slovenistiko, ob takšni temeljni opredelitvi
raziskovalnega področja ali predmeta se je metodološko usmerila po
zgledu modificiranega pozitivizma oziroma empiričnega historizma,
obenem si je razčistila poglede na načelna izhodišča in idejne cilje.
Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku nove države so se z ustano-
vitvijo ljubljanske univerze, novih založb in strokovnih glasil okrepila
njena institucionalna oporišča. Ob silovitem razmahu pedagoške,
raziskovalne, organizacijske in publicistične dejavnosti je dosegala
tudi izjemno socialno odmevnost ter prepričljivo opravljala nalogo
ene osrednjih nacionalnih ved.
Med tista območja slovenske preteklosti, ki jim je ta čas veljalo
največ pozornosti, je sodila doba reformacije. Raziskovanje slovenske
protestantske književnosti se je sicer začelo že dosti prej, v sklopu
nastajanja slavistike ob koncu 18. in v zgodnjem 19. stoletju; marsikaj
so mu prispevali tudi nemški in avstrijski zgodovinarji reformacije
kot verskega, kulturnega, družbenega in političnega gibanja. Na
Slovenskem pa je prvič prišlo v žarišče širše javne pozornosti šele na
začetku 20. stoletja, predvsem ob štiristoti obletnici Trubarjevega
rojstva leta 1908. Toda takrat se je ob soočenju različnih načelnih
pogledov in vrednostnih sodb pokazalo, kako pomanjkljivo je znan
ta pojav in kako hude vrzeli zijajo celo v prikazih njegovih površinskih
plasti, kot denimo v bibliografskem popisu knjižne produkcije, v
kronološkem poteku zgodovinskega dogajanja in v življenjepisih
312
Goldonijevo komedijo Primorske zdrahe in Držićevega Dunda Maroja,
ki je pri njem postal Boter Andraž. Na čelu osrednje nacionalne
knjižnice je deloval organizacijsko in obravnaval nekatera bibliote-
karska strokovna vprašanja tudi v tisku. Njegovo glavno delovno
področje pa je bila zgodovina starejših dob slovenske književnosti,
predvsem reformacije ter protireformacije in baroka. Posvečal se ji je
od študijskih let pa vse do svojih zadnjih dni; obravnaval jo je kot
raziskovalec, srednješolski in univerzitetni učitelj, urednik knjižnih
izdaj, prevajalec in popularizator.
Rupel se je znanstveno-strokovno formiral v zgodnjih dvajsetih
letih 20. stoletja, ko je slovenska literarna zgodovina (in hkrati z njo
tudi jezikoslovje) dosegla enega svojih nedvomnih razvojnih vrhov. V
času od preloma stoletja se je postopoma izdvojila iz širšega sklopa
slavistike in se usmerila v slovenistiko, ob takšni temeljni opredelitvi
raziskovalnega področja ali predmeta se je metodološko usmerila po
zgledu modificiranega pozitivizma oziroma empiričnega historizma,
obenem si je razčistila poglede na načelna izhodišča in idejne cilje.
Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku nove države so se z ustano-
vitvijo ljubljanske univerze, novih založb in strokovnih glasil okrepila
njena institucionalna oporišča. Ob silovitem razmahu pedagoške,
raziskovalne, organizacijske in publicistične dejavnosti je dosegala
tudi izjemno socialno odmevnost ter prepričljivo opravljala nalogo
ene osrednjih nacionalnih ved.
Med tista območja slovenske preteklosti, ki jim je ta čas veljalo
največ pozornosti, je sodila doba reformacije. Raziskovanje slovenske
protestantske književnosti se je sicer začelo že dosti prej, v sklopu
nastajanja slavistike ob koncu 18. in v zgodnjem 19. stoletju; marsikaj
so mu prispevali tudi nemški in avstrijski zgodovinarji reformacije
kot verskega, kulturnega, družbenega in političnega gibanja. Na
Slovenskem pa je prvič prišlo v žarišče širše javne pozornosti šele na
začetku 20. stoletja, predvsem ob štiristoti obletnici Trubarjevega
rojstva leta 1908. Toda takrat se je ob soočenju različnih načelnih
pogledov in vrednostnih sodb pokazalo, kako pomanjkljivo je znan
ta pojav in kako hude vrzeli zijajo celo v prikazih njegovih površinskih
plasti, kot denimo v bibliografskem popisu knjižne produkcije, v
kronološkem poteku zgodovinskega dogajanja in v življenjepisih
312
