Page 317 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 317
DARKO DOLINAR
membnejši prispevek je bil, da je uredil Drugi Trubarjev zbornik (1952;
prvi je izšel ob 400-letnici Trubarjevega rojstva 1908) z razpravami,
ki posegajo na področja več humanističnih in družbenih ved. Sam je
v zborniku prispeval podroben opis Trubarjeve udeležbe v prizade-
vanjih za zbližanje različnih protestantskih cerkva in struj ob t. i. For-
muli concordiae (Formula soglasja), besedilu z opredelitvami soglasno
priznanih skupnih točk verskega nauka.
Ob dotedanjem raziskovanju reformacije se je Ruplu izčistil po-
gled na nujne nadaljnje naloge. Spričo velikega števila na novo
odkritih tekstov in tiskov je mednje uvrstil izčrpno bibliografijo
protestantike in novo izdajo Trubarjevih pisem; omenil je podrobno
obdelavo besedil in melodij protestantske pesmi, raziskave o virih
književnih del, o teoloških vprašanjih njihovih vsebin, o njihovem
jeziku. Sam pa se je posvetil dvema glavnima ciljema: sintetičnemu
orisu reformacijske dobe in biografiji njene osrednje osebnosti.
Prvemu je zadostil s prispevkom v Zgodovini slovenskega slovstva, kolek-
tivnem delu v izdaji Slovenske matice (1. knjiga, 1956). Poglavje se
začenja z očrtom vznika in poteka reformacije v Evropi ter sočasnih
kulturno- in umetnostnozgodovinskih procesov – humanizma in
renesanse; sledi opis reformacijskega gibanja na Slovenskem; najob-
sežnejši del zavzemajo obravnave posameznih avtorjev in njihovih
opusov; naposled je orisan kulturnozgodovinski pomen reformacije
za Slovence.
Če je to poglavje o reformaciji del širšega, skupinskega literarno-
zgodovinskega podjetja, v katerega se je Rupel vključil kot soavtor, je
biografija oz. monografija o Primožu Trubarju brez dvoma tisto delo,
ki je bilo Ruplu najbližje in mu je bil najbolj intimno zavezan, saj se
je zanj pripravljal že od začetka svoje znanstveno-strokovne poti.
Zlasti v objavah iz petdesetih let je obdelal vrsto posameznih, do tedaj
le v obrisih znanih in še ne zadovoljivo rešenih vprašanj. Raziskal je
nekatere postaje Trubarjeve življenjske poti, med drugim nekajletno
bivanje in delovanje v Kemptenu v času prvega izgnanstva v Nemčijo
ter iskanje trajnega zavetja po drugem izgnanstvu; opisal je njegovo
razmerje do ljubljanskega škofa Kacijanarja; očrtal je njegove stike s
švicarskim reformatorjem Bullingerjem in prek njih osvetlil problem
Trubarjevega odnosa do cvinglijanske smeri reformacije; podrobno
315
membnejši prispevek je bil, da je uredil Drugi Trubarjev zbornik (1952;
prvi je izšel ob 400-letnici Trubarjevega rojstva 1908) z razpravami,
ki posegajo na področja več humanističnih in družbenih ved. Sam je
v zborniku prispeval podroben opis Trubarjeve udeležbe v prizade-
vanjih za zbližanje različnih protestantskih cerkva in struj ob t. i. For-
muli concordiae (Formula soglasja), besedilu z opredelitvami soglasno
priznanih skupnih točk verskega nauka.
Ob dotedanjem raziskovanju reformacije se je Ruplu izčistil po-
gled na nujne nadaljnje naloge. Spričo velikega števila na novo
odkritih tekstov in tiskov je mednje uvrstil izčrpno bibliografijo
protestantike in novo izdajo Trubarjevih pisem; omenil je podrobno
obdelavo besedil in melodij protestantske pesmi, raziskave o virih
književnih del, o teoloških vprašanjih njihovih vsebin, o njihovem
jeziku. Sam pa se je posvetil dvema glavnima ciljema: sintetičnemu
orisu reformacijske dobe in biografiji njene osrednje osebnosti.
Prvemu je zadostil s prispevkom v Zgodovini slovenskega slovstva, kolek-
tivnem delu v izdaji Slovenske matice (1. knjiga, 1956). Poglavje se
začenja z očrtom vznika in poteka reformacije v Evropi ter sočasnih
kulturno- in umetnostnozgodovinskih procesov – humanizma in
renesanse; sledi opis reformacijskega gibanja na Slovenskem; najob-
sežnejši del zavzemajo obravnave posameznih avtorjev in njihovih
opusov; naposled je orisan kulturnozgodovinski pomen reformacije
za Slovence.
Če je to poglavje o reformaciji del širšega, skupinskega literarno-
zgodovinskega podjetja, v katerega se je Rupel vključil kot soavtor, je
biografija oz. monografija o Primožu Trubarju brez dvoma tisto delo,
ki je bilo Ruplu najbližje in mu je bil najbolj intimno zavezan, saj se
je zanj pripravljal že od začetka svoje znanstveno-strokovne poti.
Zlasti v objavah iz petdesetih let je obdelal vrsto posameznih, do tedaj
le v obrisih znanih in še ne zadovoljivo rešenih vprašanj. Raziskal je
nekatere postaje Trubarjeve življenjske poti, med drugim nekajletno
bivanje in delovanje v Kemptenu v času prvega izgnanstva v Nemčijo
ter iskanje trajnega zavetja po drugem izgnanstvu; opisal je njegovo
razmerje do ljubljanskega škofa Kacijanarja; očrtal je njegove stike s
švicarskim reformatorjem Bullingerjem in prek njih osvetlil problem
Trubarjevega odnosa do cvinglijanske smeri reformacije; podrobno
315
