Page 83 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 83
MATJA@ KMECL
ali slej že še našel kdo drug, ki bi za Slovence to postoril. Značilen
primer v obliki znanstveno brezhibne razprave te vrste je prispeval v
Reviji katoliške akcije 1943 sicer izjemno izobraženi teolog, univer-
zitetni profesor in med drugim specialist za sholastično filozofijo
Josip Turk – omenjena razprava je zgoščena in obenem razčlenjena
revija načinov omalovaževanja Trubarjevih dosežkov; utemeljena pa
na aksiomatskem prepričanju, da slovenstva brez katolištva ni in da
je sleherno dejanje zoper katolištvo hkrati tudi dejanje zoper sloven-
ski narod. Posledično, čeprav pri Turku že precej prej, je primerno
povzdignilo škofa Hrena in njegove zasluge, Turk pa ostaja do današ-
njih dni njegov glavni apologet – vse pod formo skrajno eksaktne
znanosti in korektnega deduciranja. – Ekumenska Cerkev je takšne
poglede vsaj do neke mere in vsaj pogojno hvalevredno zmehčala;
kar nekaj trubarjevskih slavnosti se ob poltisočletnici reformator-
jevega rojstva dandanes dogaja tudi v katoliških cerkvah, kar nekaj
predlogov zanje pa je bilo, sicer z nekakšno nelagodnostjo, tudi
zavrnjenih. Trubar ostaja v manj artikulirani zavesti slejkoprej pač
predvsem krivoverec.
Prijatelj je v komentarju takšnega ocenjevanja zastavil vprašanje,
ali je v 16. stoletju sploh bilo mogoče postoriti karkoli zunaj cerkvene
družbe, in je seveda odgovoril, da ne: »V onih časih je imelo versko
polje veliko širši obseg, nego ga ima danes. Zunaj vere takrat ni bilo
kulture. Cerkvena tla so bila edino torišče vseh kulturnih dejanj.«
Trubarja je ob tem celo imenoval »verskega apostola« in gorečneža
ter retorično zahteval, naj nihče sploh niti ne razpravlja o njegovi
vernosti, če nima tudi sam »živega čuta za verska vprašanja; verski
indiferentnež pa naj o njem sploh molči«. Jezik je po Trubarju pač
eden od »darov sv. Duha« in je bistven za stanje duha v slehernem
človeku. Znano in že omenjeno formulo o prvenstvenosti (katoliške)
vere pred jezikom je torej treba – po Prijatelju – obrniti: če naj bo vera
resnična in prava, jo je treba razumeti, neprestano preverjati z evan-
gelijskimi sporočili oziroma besedili, zveza z njimi pa je lahko samo
jezik. – Pa spet ne katerikoli, ne nemški ne latinski ne grški, temveč
tisti, ki naj bi bil vsakomur najintimnejši, od Boga dan – materinščina.
Saj sta oba z Luthrom poudarjala, da sicer čisto dobro razumeta
latinščino in Trubar povrhu še nemščino, da pa je jezik vere lahko
samo najosebnejši jezik, to pa je materinščina – za Luthra nemščina,
81
ali slej že še našel kdo drug, ki bi za Slovence to postoril. Značilen
primer v obliki znanstveno brezhibne razprave te vrste je prispeval v
Reviji katoliške akcije 1943 sicer izjemno izobraženi teolog, univer-
zitetni profesor in med drugim specialist za sholastično filozofijo
Josip Turk – omenjena razprava je zgoščena in obenem razčlenjena
revija načinov omalovaževanja Trubarjevih dosežkov; utemeljena pa
na aksiomatskem prepričanju, da slovenstva brez katolištva ni in da
je sleherno dejanje zoper katolištvo hkrati tudi dejanje zoper sloven-
ski narod. Posledično, čeprav pri Turku že precej prej, je primerno
povzdignilo škofa Hrena in njegove zasluge, Turk pa ostaja do današ-
njih dni njegov glavni apologet – vse pod formo skrajno eksaktne
znanosti in korektnega deduciranja. – Ekumenska Cerkev je takšne
poglede vsaj do neke mere in vsaj pogojno hvalevredno zmehčala;
kar nekaj trubarjevskih slavnosti se ob poltisočletnici reformator-
jevega rojstva dandanes dogaja tudi v katoliških cerkvah, kar nekaj
predlogov zanje pa je bilo, sicer z nekakšno nelagodnostjo, tudi
zavrnjenih. Trubar ostaja v manj artikulirani zavesti slejkoprej pač
predvsem krivoverec.
Prijatelj je v komentarju takšnega ocenjevanja zastavil vprašanje,
ali je v 16. stoletju sploh bilo mogoče postoriti karkoli zunaj cerkvene
družbe, in je seveda odgovoril, da ne: »V onih časih je imelo versko
polje veliko širši obseg, nego ga ima danes. Zunaj vere takrat ni bilo
kulture. Cerkvena tla so bila edino torišče vseh kulturnih dejanj.«
Trubarja je ob tem celo imenoval »verskega apostola« in gorečneža
ter retorično zahteval, naj nihče sploh niti ne razpravlja o njegovi
vernosti, če nima tudi sam »živega čuta za verska vprašanja; verski
indiferentnež pa naj o njem sploh molči«. Jezik je po Trubarju pač
eden od »darov sv. Duha« in je bistven za stanje duha v slehernem
človeku. Znano in že omenjeno formulo o prvenstvenosti (katoliške)
vere pred jezikom je torej treba – po Prijatelju – obrniti: če naj bo vera
resnična in prava, jo je treba razumeti, neprestano preverjati z evan-
gelijskimi sporočili oziroma besedili, zveza z njimi pa je lahko samo
jezik. – Pa spet ne katerikoli, ne nemški ne latinski ne grški, temveč
tisti, ki naj bi bil vsakomur najintimnejši, od Boga dan – materinščina.
Saj sta oba z Luthrom poudarjala, da sicer čisto dobro razumeta
latinščino in Trubar povrhu še nemščino, da pa je jezik vere lahko
samo najosebnejši jezik, to pa je materinščina – za Luthra nemščina,
81
