Page 84 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 84
S SIMPOZIJEV 2008
za Trubarja slovenščina. Vere in jezika ni mogoče zoperstavljati ali
celo zaporednostno ločevati, saj je jezik edini most v vero, ki jo z njim
nenehoma gradimo in preverjamo. Prav zato je Trubar mnogokrat
ogovarjal tudi svoje bralce, naj mu za Božjo voljo sporočijo, če najdejo
kakšne »temne«, to je nerazumljive ali dvoumne jezikovne rabe v
njegovih evangelijskih in drugih prevodih. Za ohranjanje verske
čistosti se mu je zdelo to več kot pomembno; samo po sebi pa prav
tako zgovorno govori o njunem medsebojnem razmerju v Trubar-
jevem delu ter o (malo)vrednosti omejevanja razprave na izključno
»versko« in »protiversko« (po Prijatelju) raven.
Gre pa v to območje razmerja do Trubarja tudi njegovo današnje
odrinjanje v rezervat prekmurske evangeličanske skupnosti. Njen
odnos do velikega reformatorja je seveda lep in priznanja vreden;
posvojili so ga, čeprav ostajajo slejkoprej edini, ki jih Trubar v pre-
števanju Slovencev ni nikoli omenjal. Veroizpovedno so pač njegovi
in s tega vidika je seveda bolj njihov kot katerihkoli drugih Slovencev.
S kulturno zgodovinskega in civilizacijskega vidika pa je njegova
dediščina vsaj toliko kot od sicer zglednih prekmurskih evangeli-
čanov od vseh nas. Tavčar je ob 400. obletnici Trubarjevega rojstva v
tem smislu vzkliknil: »Ali ne živi še v vsaki slovenski knjigi?, dasi je že
zgnil zadnji njegov [Trubarjev] pepel v tuji zemlji? Ali ni še dandanes
učitelj slovenskega naroda z vsako slovensko knjigo? Pretekla so
stoletja in stoletja, kar je preminil, ali še danes je Primož Trubar s
slovensko knjigo najvišji dobrotnik slovenskega ljudstva«. – Ne glede
na kontekst nekdanjih polemik med klerikalci in liberalci, kakršen je
bil v radikalni formi tudi Tavčar, govori ta njegova retorika zoper
sleherno sektaško in enostransko razumevanje Trubarjevega pomena.
Ne more si ga prisvojiti niti Društvo slovenskih pisateljev, ki bi bilo
glede govorjenja o protestantskem utemeljevanju slovenske knjige še
najlegitimnejši dedič, niti slovenske knjižnice – nihče izrecno; kajti s
Trubarjem se je vsemu slovenskemu duhovnemu početju odprl nov,
moderen svet; govorimo celo lahko o naših začetkih informacijske
družbe. Kopitar ga je imenoval našega (kulturnega) Kolumba, za njim
so to oznako ponavljali Metelko, Levstik in drugi.
Drug velik očitek, ki praviloma temelji predvsem na eristični
taktiki, se oblikuje okrog hipoteze, da gre s Trubarjem in njegovimi
82
za Trubarja slovenščina. Vere in jezika ni mogoče zoperstavljati ali
celo zaporednostno ločevati, saj je jezik edini most v vero, ki jo z njim
nenehoma gradimo in preverjamo. Prav zato je Trubar mnogokrat
ogovarjal tudi svoje bralce, naj mu za Božjo voljo sporočijo, če najdejo
kakšne »temne«, to je nerazumljive ali dvoumne jezikovne rabe v
njegovih evangelijskih in drugih prevodih. Za ohranjanje verske
čistosti se mu je zdelo to več kot pomembno; samo po sebi pa prav
tako zgovorno govori o njunem medsebojnem razmerju v Trubar-
jevem delu ter o (malo)vrednosti omejevanja razprave na izključno
»versko« in »protiversko« (po Prijatelju) raven.
Gre pa v to območje razmerja do Trubarja tudi njegovo današnje
odrinjanje v rezervat prekmurske evangeličanske skupnosti. Njen
odnos do velikega reformatorja je seveda lep in priznanja vreden;
posvojili so ga, čeprav ostajajo slejkoprej edini, ki jih Trubar v pre-
števanju Slovencev ni nikoli omenjal. Veroizpovedno so pač njegovi
in s tega vidika je seveda bolj njihov kot katerihkoli drugih Slovencev.
S kulturno zgodovinskega in civilizacijskega vidika pa je njegova
dediščina vsaj toliko kot od sicer zglednih prekmurskih evangeli-
čanov od vseh nas. Tavčar je ob 400. obletnici Trubarjevega rojstva v
tem smislu vzkliknil: »Ali ne živi še v vsaki slovenski knjigi?, dasi je že
zgnil zadnji njegov [Trubarjev] pepel v tuji zemlji? Ali ni še dandanes
učitelj slovenskega naroda z vsako slovensko knjigo? Pretekla so
stoletja in stoletja, kar je preminil, ali še danes je Primož Trubar s
slovensko knjigo najvišji dobrotnik slovenskega ljudstva«. – Ne glede
na kontekst nekdanjih polemik med klerikalci in liberalci, kakršen je
bil v radikalni formi tudi Tavčar, govori ta njegova retorika zoper
sleherno sektaško in enostransko razumevanje Trubarjevega pomena.
Ne more si ga prisvojiti niti Društvo slovenskih pisateljev, ki bi bilo
glede govorjenja o protestantskem utemeljevanju slovenske knjige še
najlegitimnejši dedič, niti slovenske knjižnice – nihče izrecno; kajti s
Trubarjem se je vsemu slovenskemu duhovnemu početju odprl nov,
moderen svet; govorimo celo lahko o naših začetkih informacijske
družbe. Kopitar ga je imenoval našega (kulturnega) Kolumba, za njim
so to oznako ponavljali Metelko, Levstik in drugi.
Drug velik očitek, ki praviloma temelji predvsem na eristični
taktiki, se oblikuje okrog hipoteze, da gre s Trubarjem in njegovimi
82
