Page 87 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 87
MATJA@ KMECL
Na anekdotični način gre v območje »razrednih« zamer do Tru-
barja tudi priložnostno opozarjanje, da se nobena partizanska enota
ni imenovala po njem; tako kot so se Levstikova, Gregorčičeva,
Prešernova, Cankarjeva in še katera. Zdi se, kot da se »farmošter«,
četudi še tako zaslužen in revolucionaren, preprosto ni zdel primeren
za kaj takega. – Kakor se ni zdel sicer narodno podobno zaslužni
liberalec Jurčič; ki pa so mu 1944 vsaj vzidali spominsko ploščo v
rojstni dom – takoj nato so to »partizansko« ploščo domobranci tudi
razbili, kar pa po svoje in na simbolni ravni prav tako pospominja na
usodo Jurčičevega rašiškega rojaka in »narodovega« spomina nanj.
Vse omenjene tri skupine ugovorov zoper Trubarja so, to je jasno,
instrumentalizacije, največkrat sprotno politične; s svojo enostran-
skostjo delujejo služnostno: iz tega ali onega razloga naj bi se bilo
treba spomina na Trubarja znebiti, vsaj izbrisati kakršnokoli zasluž-
nost z njega. Če smo pravični, moramo celo priznati, da vse tri
temeljijo na bolj ali manj sprejemljivih ali vsaj ugotovljivih argu-
mentih, tako da same za sebe učinkujejo še kar prepričljivo. Toda v
nekakšnem skoraj čudaškem sprepletu vseh troje negativnosti odloč-
no potrdijo enega najodličnejših dogodkov v slovenski zgodovini. –
Takole: Trubar je želel očistiti vero, ki je izginjala v posvetni gnusobi;
odgovornost zanjo je naložil slehernemu posamezniku; toda tega je
bilo treba najprej opismeniti in izobraziti, ga opremiti z opisme-
njevalnim priročnikom, katekizmom in drugimi cerkveno-nabožnimi
besedili; ker je za tisk potreboval denar, ga je edinole lahko naprosjačil
pri »reakcionarnem«, neslovensko govorečem in čutečem plemstvu,
razrednem sovražniku slovenske kmečke revščine – tega je torej
pripravil, da je »sponzoriral« svojemu razrednemu in narodnemu
sovražniku (kar se je pokazalo v nadaljnjem poteku dogodkov) prvo,
niti ne maloobsežno literaturo, s tem pa odprl pot v začetke moderne
informacijske in narodno samozavestne družbe. Torej je Trubar bil
najprej verski reformator, dokazljivo se je oprl na nemško kulturo,
skoraj barantal je z razrednimi sovražniki slovenske revščine, skupni
imenovalec pod črto vsega trojega pa se kaže kot sijajen, pogojno
moderen in skoraj množičen začetek slovenske književnosti ali kar
slovenske novodobne civilizacije.
Težavna in zamotana logika, vendar deluje.
85
Na anekdotični način gre v območje »razrednih« zamer do Tru-
barja tudi priložnostno opozarjanje, da se nobena partizanska enota
ni imenovala po njem; tako kot so se Levstikova, Gregorčičeva,
Prešernova, Cankarjeva in še katera. Zdi se, kot da se »farmošter«,
četudi še tako zaslužen in revolucionaren, preprosto ni zdel primeren
za kaj takega. – Kakor se ni zdel sicer narodno podobno zaslužni
liberalec Jurčič; ki pa so mu 1944 vsaj vzidali spominsko ploščo v
rojstni dom – takoj nato so to »partizansko« ploščo domobranci tudi
razbili, kar pa po svoje in na simbolni ravni prav tako pospominja na
usodo Jurčičevega rašiškega rojaka in »narodovega« spomina nanj.
Vse omenjene tri skupine ugovorov zoper Trubarja so, to je jasno,
instrumentalizacije, največkrat sprotno politične; s svojo enostran-
skostjo delujejo služnostno: iz tega ali onega razloga naj bi se bilo
treba spomina na Trubarja znebiti, vsaj izbrisati kakršnokoli zasluž-
nost z njega. Če smo pravični, moramo celo priznati, da vse tri
temeljijo na bolj ali manj sprejemljivih ali vsaj ugotovljivih argu-
mentih, tako da same za sebe učinkujejo še kar prepričljivo. Toda v
nekakšnem skoraj čudaškem sprepletu vseh troje negativnosti odloč-
no potrdijo enega najodličnejših dogodkov v slovenski zgodovini. –
Takole: Trubar je želel očistiti vero, ki je izginjala v posvetni gnusobi;
odgovornost zanjo je naložil slehernemu posamezniku; toda tega je
bilo treba najprej opismeniti in izobraziti, ga opremiti z opisme-
njevalnim priročnikom, katekizmom in drugimi cerkveno-nabožnimi
besedili; ker je za tisk potreboval denar, ga je edinole lahko naprosjačil
pri »reakcionarnem«, neslovensko govorečem in čutečem plemstvu,
razrednem sovražniku slovenske kmečke revščine – tega je torej
pripravil, da je »sponzoriral« svojemu razrednemu in narodnemu
sovražniku (kar se je pokazalo v nadaljnjem poteku dogodkov) prvo,
niti ne maloobsežno literaturo, s tem pa odprl pot v začetke moderne
informacijske in narodno samozavestne družbe. Torej je Trubar bil
najprej verski reformator, dokazljivo se je oprl na nemško kulturo,
skoraj barantal je z razrednimi sovražniki slovenske revščine, skupni
imenovalec pod črto vsega trojega pa se kaže kot sijajen, pogojno
moderen in skoraj množičen začetek slovenske književnosti ali kar
slovenske novodobne civilizacije.
Težavna in zamotana logika, vendar deluje.
85
