Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 82
S SIMPOZIJEV 2008
Matja‘ Kmecl
ZADR@KI DO TRUBARJA
IN NJIHOV PARADOKS
Slovenska predstava o Primožu Trubarju se neprestano mota
okrog reči, ki vsaj za našo kulturno in celo narodno zgodovino niso
bistvene. Pred sto leti, ob 400. obletnici reformatorjevega rojstva, je
Ivan Prijatelj v enem temeljnih del naše trubarologije, v razpravi
Kulturni pomen slovenske reformacije, opozoril na takšno zgrešenost,
ko je v uvodu zapisal, da glede Trubarja grešimo, ker ga sodimo edino
z verskega in protiverskega stališča ter da mu zato delamo krivico
tudi kot verskemu reformatorju. – Ob tem je treba seveda takoj
pripomniti, da je besedna dvojica versko in protiversko rabljena v
kontekstu nekdanjega kulturnega boja med tako imenovanimi kle-
rikalci in liberalci in da predstavlja nekakšen metonimični sinonim
za (rimo)katoliško in ne(rimo)katoliško; Trubar je bil seveda globoko
veren, saj je lep del svojega dela in življenja posvetil prav očiščevanju
in resničnosti verovanja. Prijatelj je pač v omenjeni razpravi mislil na
veroizpovednost/konfesionalnost.
Toda omenjeno poenostranjenje pogledov na Trubarja sploh ni
ostalo omejeno na nekdanje klerikalce, Trubar kot goreč protipapist
in polemični protikatolik je zlasti v predekumenskem času še kar
naprej izzival (in izziva) podobne ugovore: z njegovo »nevernostjo«/
nepravovernostjo poskušajo odriniti ob stran tudi dejstvo, da je
zasnoval slovensko knjigo, poskrbel za njen tisk, da je sam napisal
četrt stotnije, to je polovico vseh protestantskih knjig, poskrbel na ta
način za jezikovno normo in prakso, da brez njega ne bi bilo niti
Dalmatina niti Bohoriča in njegove slovnice, da – z eno besedo in
metaforo – ni bil »oče slovenske knjige«, temveč nekakšen antikrist.
Še danes se sicer nekoliko sramežljivo, pa vendar iz uglednih ust sliši
ponavljanje stare teze, da tisto s Trubarjevo knjigo oziroma prote-
stantsko književnostjo pač ni bilo kaj zelo epohalnega; da bi se prej
80
Matja‘ Kmecl
ZADR@KI DO TRUBARJA
IN NJIHOV PARADOKS
Slovenska predstava o Primožu Trubarju se neprestano mota
okrog reči, ki vsaj za našo kulturno in celo narodno zgodovino niso
bistvene. Pred sto leti, ob 400. obletnici reformatorjevega rojstva, je
Ivan Prijatelj v enem temeljnih del naše trubarologije, v razpravi
Kulturni pomen slovenske reformacije, opozoril na takšno zgrešenost,
ko je v uvodu zapisal, da glede Trubarja grešimo, ker ga sodimo edino
z verskega in protiverskega stališča ter da mu zato delamo krivico
tudi kot verskemu reformatorju. – Ob tem je treba seveda takoj
pripomniti, da je besedna dvojica versko in protiversko rabljena v
kontekstu nekdanjega kulturnega boja med tako imenovanimi kle-
rikalci in liberalci in da predstavlja nekakšen metonimični sinonim
za (rimo)katoliško in ne(rimo)katoliško; Trubar je bil seveda globoko
veren, saj je lep del svojega dela in življenja posvetil prav očiščevanju
in resničnosti verovanja. Prijatelj je pač v omenjeni razpravi mislil na
veroizpovednost/konfesionalnost.
Toda omenjeno poenostranjenje pogledov na Trubarja sploh ni
ostalo omejeno na nekdanje klerikalce, Trubar kot goreč protipapist
in polemični protikatolik je zlasti v predekumenskem času še kar
naprej izzival (in izziva) podobne ugovore: z njegovo »nevernostjo«/
nepravovernostjo poskušajo odriniti ob stran tudi dejstvo, da je
zasnoval slovensko knjigo, poskrbel za njen tisk, da je sam napisal
četrt stotnije, to je polovico vseh protestantskih knjig, poskrbel na ta
način za jezikovno normo in prakso, da brez njega ne bi bilo niti
Dalmatina niti Bohoriča in njegove slovnice, da – z eno besedo in
metaforo – ni bil »oče slovenske knjige«, temveč nekakšen antikrist.
Še danes se sicer nekoliko sramežljivo, pa vendar iz uglednih ust sliši
ponavljanje stare teze, da tisto s Trubarjevo knjigo oziroma prote-
stantsko književnostjo pač ni bilo kaj zelo epohalnega; da bi se prej
80
