Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 85
MATJA@ KMECL
za vdor »tujosti« v avtohtoni slovenski svet. Ta vdor naj bi sčasoma
pomenil raznaroditev Slovencev, njihovo ponemčenje; protirefor-
macija, četudi še tako surova (posebej do knjige), naj bi zato bila
slovenska narodna odrešitev. Malo je v to smer iz aktualističnih
razlogov cikal celo Levstik; zadnja državna prireditev ob dnevu
reformacije pa se je zelo opazno tudi vpregla vanjo – s Trubarjem se
pač servisirajo različne politične ideologije, ne samo nekdanji kleri-
kalci in liberalci. – Skoraj vse protestantske knjige so bile res tiskane
na Nemškem; njihovo izhajanje so podpirali nemški gospodje, tudi
temeljna veroizpovedna motivacija je prihajala odondod; Trubar si je
spričo »revnosti« slovenskega jezika res pomagal z mnogimi germa-
nizmi, tako naj bi bil slovenščini in slovenski stvári škodljiv, toda
govorjenje o nevarnosti odtujitve Slovencev zaradi protestantizma in
njegovih virov, je na koncu koncev eden najšibkejših in najtanjših
stereotipov pri zavračanju Trubarja. Prepričljivo so ga ob Prijatelju
zavrnili tudi drugi poznavalci. Tako jezikoslovec Fran Ramovš: »Prva
knjiga v našem jeziku je bila tiskana in izdana v tujini. Da v tujini, to
ni bistveno; tudi prva angleška je bila tiskana in je izšla v tujini, v
Flandriji, samo dobrih sedemdeset let pred našo. Bistveno pa je, kdaj
je prva slovenska knjiga izšla, kdaj smo se mi s svojo živo besedo
uvrstili mked civilizirane narode.« – Ivan Prijatelj pa s svojo značilno
preprosto in vendar veljavno logiko: »Kje pa naj se uči neuk učenec,
ako ne pri učitelju, danem mu od prirode? In kje naj bi se bili takratni
Slovenci, ako ne pri sosedu Nemcu, ki se je poprej tudi učil pri
izobraženejših sosedih. – Učitelji in izpodbujevalci so mogli priti
Slovencem v oni dobi samo z Nemškega, in priznanje in slavo zaslu-
žijo možje, ki so se odločili iti k njim v šolo. Ako bi ne bili tega storili,
bi bil ležal naš jezik še dve in pol stoletji v pozabljenju. A prvi, ki bi ga
bil potem pričel pisati, bi ga bil tudi pisal pod nemškim vplivom, in
bogve kakšnega; imamo vzroke misliti, da še bolj ponemčenega.«
Tretja skupina zadržkov do Trubarja se je razvila šele sčasoma in
se je oprla na družbeno razrednost; mnogo njegovih opredelitev se
namreč nanaša bodisi na plemstvo in stanove, bodisi na »ubogi,
preprosti narod« – vse pa so protislovne in očitno priložnostim po
meri. Zdaj je pisal kaj proti kmečkemu uporništvu, zdaj so se mu ti
njegovi sodeželani smilili v dno duše; nespremenljiv je ostajal očitno
83
za vdor »tujosti« v avtohtoni slovenski svet. Ta vdor naj bi sčasoma
pomenil raznaroditev Slovencev, njihovo ponemčenje; protirefor-
macija, četudi še tako surova (posebej do knjige), naj bi zato bila
slovenska narodna odrešitev. Malo je v to smer iz aktualističnih
razlogov cikal celo Levstik; zadnja državna prireditev ob dnevu
reformacije pa se je zelo opazno tudi vpregla vanjo – s Trubarjem se
pač servisirajo različne politične ideologije, ne samo nekdanji kleri-
kalci in liberalci. – Skoraj vse protestantske knjige so bile res tiskane
na Nemškem; njihovo izhajanje so podpirali nemški gospodje, tudi
temeljna veroizpovedna motivacija je prihajala odondod; Trubar si je
spričo »revnosti« slovenskega jezika res pomagal z mnogimi germa-
nizmi, tako naj bi bil slovenščini in slovenski stvári škodljiv, toda
govorjenje o nevarnosti odtujitve Slovencev zaradi protestantizma in
njegovih virov, je na koncu koncev eden najšibkejših in najtanjših
stereotipov pri zavračanju Trubarja. Prepričljivo so ga ob Prijatelju
zavrnili tudi drugi poznavalci. Tako jezikoslovec Fran Ramovš: »Prva
knjiga v našem jeziku je bila tiskana in izdana v tujini. Da v tujini, to
ni bistveno; tudi prva angleška je bila tiskana in je izšla v tujini, v
Flandriji, samo dobrih sedemdeset let pred našo. Bistveno pa je, kdaj
je prva slovenska knjiga izšla, kdaj smo se mi s svojo živo besedo
uvrstili mked civilizirane narode.« – Ivan Prijatelj pa s svojo značilno
preprosto in vendar veljavno logiko: »Kje pa naj se uči neuk učenec,
ako ne pri učitelju, danem mu od prirode? In kje naj bi se bili takratni
Slovenci, ako ne pri sosedu Nemcu, ki se je poprej tudi učil pri
izobraženejših sosedih. – Učitelji in izpodbujevalci so mogli priti
Slovencem v oni dobi samo z Nemškega, in priznanje in slavo zaslu-
žijo možje, ki so se odločili iti k njim v šolo. Ako bi ne bili tega storili,
bi bil ležal naš jezik še dve in pol stoletji v pozabljenju. A prvi, ki bi ga
bil potem pričel pisati, bi ga bil tudi pisal pod nemškim vplivom, in
bogve kakšnega; imamo vzroke misliti, da še bolj ponemčenega.«
Tretja skupina zadržkov do Trubarja se je razvila šele sčasoma in
se je oprla na družbeno razrednost; mnogo njegovih opredelitev se
namreč nanaša bodisi na plemstvo in stanove, bodisi na »ubogi,
preprosti narod« – vse pa so protislovne in očitno priložnostim po
meri. Zdaj je pisal kaj proti kmečkemu uporništvu, zdaj so se mu ti
njegovi sodeželani smilili v dno duše; nespremenljiv je ostajal očitno
83
