Page 264 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 264
RAZPRAVE, [TUDIJE
V prvem verzu, ki ga Urbas ni prevedel, je Frischlin skrivnost
Cerkniškega jezera primerjal s slovitim vprašanjem izvira Nila. Afri-
ško reko je omenil tudi v sklepnih verzih, ki se Urbasu prav tako niso
zdeli vredni prevoda. Zato pa je Urbas prevedel tiste dele pesnitve, ki
so opisovali menjavanje gladine vode in posebnosti ribarjenja v jezeru.
Frischlin je slikovito opisal zemeljski raj slovitega Cerkniškega
jezera, obdanega z gorami. Jezero steče v zemljo, nato pa znova priteče
nazaj. Vodna prikazen stopa iz zemlje in se vrača v tla. Valove jezera
pogoltne preluknjana zemlja.
Nato je opisal gospodarjenje na posušenem dnu jezera. Zemlja
temeljito vsrka vodo, tako da nastanejo zeleneči travniki, ki jih s plugi
preorjejo v njive. Zasadijo čičeriko, proso, grah, bob in pšenico, tako
da žito porumeni zemljo. Sklonjeni kmetje obdelujejo s kopačami, v
mrzli jeseni pa se približa čas žetve. Po mrazu se dvignejo vse potap-
ljajoči valovi iz globin. Kmalu skozi sifone zemljo spet zalije voda in
napolni dolino. S seboj prinese rečne ribe, vsakovrstna čuda vrtinčijo
ribe in race. Delavno čolnarijo zimski ribiči po poljih in lovci ptičarji
prežijo na ptice selivke. S kopačami udarjajo po svežnjih zmrznjenih
rib, ki so obtičale.
Frischlin si je Cerkniško jezero lastnoročno ogledal vsaj pozimi in
bil za pričo uspešnemu ribolovu ali pa celo racam, ki naj bi jih bruhali
zimski hudourniki. Domneve o racah in sifonih je po njem povzel
tudi Valvasor. Še bolj pomembna pa je bila Frischlinova zamisel o
podzemnih sifonih (siphonibus), ki je prav tako postala del Valva-
sorjevega opisa. Seveda je bil Frischlin najboljši latinski pesnik svoje
dobe in je izraz siphonibus uporabljal lahko tudi v pomenu brizgalne
ali cevi in ne le v sodobnem pomenu sifona ali natege, ki predpostavlja
vmesni vakuum. Valvasorjeva latinščina pa je bila mnogo šibkejša in
ni segala čez srednješolsko raven, tako da mu nianse Frischlinove
pesnitve vendarle niso mogle biti povsem domače. Frischlinove sifone
je podedoval Edward Brown (r. 1642; u. 1708) leta 1669, ki je prav
tako pisal o skritih zbiralnih jezercih v Javornikih ter o sifonih med
vidnim jezerom in domnevnim podzemnim jezerom. Podobno sta si
Valvasor in Steinberg zamislila neskončno zaporedje sifonov pod
Javornikom. Sifonsko teorijo je uspešno kritiziral šele Gruber, ki ni
sprejel Steinbergovega opisa Cerkniškega jezera kot sistema med
262
V prvem verzu, ki ga Urbas ni prevedel, je Frischlin skrivnost
Cerkniškega jezera primerjal s slovitim vprašanjem izvira Nila. Afri-
ško reko je omenil tudi v sklepnih verzih, ki se Urbasu prav tako niso
zdeli vredni prevoda. Zato pa je Urbas prevedel tiste dele pesnitve, ki
so opisovali menjavanje gladine vode in posebnosti ribarjenja v jezeru.
Frischlin je slikovito opisal zemeljski raj slovitega Cerkniškega
jezera, obdanega z gorami. Jezero steče v zemljo, nato pa znova priteče
nazaj. Vodna prikazen stopa iz zemlje in se vrača v tla. Valove jezera
pogoltne preluknjana zemlja.
Nato je opisal gospodarjenje na posušenem dnu jezera. Zemlja
temeljito vsrka vodo, tako da nastanejo zeleneči travniki, ki jih s plugi
preorjejo v njive. Zasadijo čičeriko, proso, grah, bob in pšenico, tako
da žito porumeni zemljo. Sklonjeni kmetje obdelujejo s kopačami, v
mrzli jeseni pa se približa čas žetve. Po mrazu se dvignejo vse potap-
ljajoči valovi iz globin. Kmalu skozi sifone zemljo spet zalije voda in
napolni dolino. S seboj prinese rečne ribe, vsakovrstna čuda vrtinčijo
ribe in race. Delavno čolnarijo zimski ribiči po poljih in lovci ptičarji
prežijo na ptice selivke. S kopačami udarjajo po svežnjih zmrznjenih
rib, ki so obtičale.
Frischlin si je Cerkniško jezero lastnoročno ogledal vsaj pozimi in
bil za pričo uspešnemu ribolovu ali pa celo racam, ki naj bi jih bruhali
zimski hudourniki. Domneve o racah in sifonih je po njem povzel
tudi Valvasor. Še bolj pomembna pa je bila Frischlinova zamisel o
podzemnih sifonih (siphonibus), ki je prav tako postala del Valva-
sorjevega opisa. Seveda je bil Frischlin najboljši latinski pesnik svoje
dobe in je izraz siphonibus uporabljal lahko tudi v pomenu brizgalne
ali cevi in ne le v sodobnem pomenu sifona ali natege, ki predpostavlja
vmesni vakuum. Valvasorjeva latinščina pa je bila mnogo šibkejša in
ni segala čez srednješolsko raven, tako da mu nianse Frischlinove
pesnitve vendarle niso mogle biti povsem domače. Frischlinove sifone
je podedoval Edward Brown (r. 1642; u. 1708) leta 1669, ki je prav
tako pisal o skritih zbiralnih jezercih v Javornikih ter o sifonih med
vidnim jezerom in domnevnim podzemnim jezerom. Podobno sta si
Valvasor in Steinberg zamislila neskončno zaporedje sifonov pod
Javornikom. Sifonsko teorijo je uspešno kritiziral šele Gruber, ki ni
sprejel Steinbergovega opisa Cerkniškega jezera kot sistema med
262
