Page 93 - Studia Universitatis Hereditati, vol 7(1) (2019)
P. 93
ia universitatisZaključek co 2009, 67). Ravno zaradi tega so dediščina in
odtujevanje kultur ne dediščine 93 Historiat vprašanja restitucije istrskih umetnine muzeji močna sredstva za posredovanje idej in
dokazuje izrazito kompleksnost problema. Do- vrednot v procesih ustvarjanja pomena. Pred-
godki iz prve in druge svetovne vojne so pripelja- stavljajo kulturno ideologijo in so v vseh pogle-
li do današnjega statusa quo glede vračila umet- dih (zavedno ali nezavedno) politični. Muzeji in
nin. Predmeti so bili po drugi svetovni vojni dediščina imajo ta dar, da lahko ustvarjajo nove
odpeljani na varno, vendar se zaradi sprememb identitete, vrednote in razumevanja ter promovi-
meja v teh okrajih niso nikdar vrnili na svojo iz- rajo kulturna doživetja, ki omogočajo gledalcem,
vorno lokacijo. Kljub ustanovitvi komisije za res- da gradijo lastne pomene in interpretacije. To pa
titucijo po vojni in poskusov dogovarjanja z Ital- ni preprosta naloga, saj so muzeji mnogokrat del
ijo se do konca devetdesetih letih na področju širše politične debate in igrajo pomembno druž-
odtujenih umetnin ni veliko dogajalo. Kljub šte- beno vlogo v naštetih procesih (Anico 2009,
vilnim naporom slovenske politike in stroke, se 68). Pomembno je vedeti, da premikanje ostalin
je največji premik zgodil, ko so italijanske oblas- in pomnikov lahko življenjsko vpliva na nacio-
ti leta 2002 sklicale tiskovno konferenco na to nalno in kulturno identiteto (Lowenthal 2015,
temo, kar je oživilo problem restitucije umet- 447). Prav to težo in kompleksnost pa nosi vpra-
niških del iz Kopra, Izole in Pirana. Kulturna šanje odtujenih umetnin iz obalnih mest.
dediščina se je izkazala kot politični resurs, s kat-
erim se zelo enostavno manipulira. Zaradi tega, Povzetek
mora biti poudarek na procesu vedno novega ust-
varjanja kultur v sedanjosti in ne na preprostem Problematika restitucije umetnin je izredno komple-
obračanju k tradiciji kot izgovoru za ohranjanje ksen problem, saj je kulturna dediščina del preteklosti s
družbenih, ekonomskih in političnih neenakos- katero se lahko zelo enostavno manipulira. Vsak primer
ti (Harrison 2013, 230). Po Harrisonu bi mora- odtujevanja si je med seboj različen. Nekaj primerov
li dojemati ohranjanje različnosti, ne kot pro- premeščanja artefaktov je odmevnejših, usoda večine
ces reševanja ali ohranjanja ogroženih relikvij iz odtujenih umetnin pa je javnosti nepoznana. Med manj
preteklosti, ampak kot aktiven in kreativen pro- poznanimi je tudi prmer Zadarskega zaklada, ki je bil
ces iskanja temeljev za skupno človečnost v vseh med drugo svetovno vojno, podobno kot umetnine iz
oblikah, ki so nam dostopne v sedanjosti (Har- Kopra, Izole in Pirana, premeščen na ozemlje današnje
rison 2013, 164), s čimer se potrjuje sodobna te- Italije. Zaradi dogodkov iz prve svetovne vojne so te kra-
orija o prepoznavanju novih, celostnih diskur- je dojemali kot potencialno nevarne za hranjenje arte-
zov dediščine (inclusive heritage discourse; Kisić faktov. Med odpeljanimi umetninami iz Istre, je poseb-
2016). no zanimiv primer frančiškanskega samostana sv. Ane,
saj je bil lastnik umetnin frančiškanski red in ne država,
Dediščina je več kot samo zapuščina, je pro- kot npr. pri artefaktih, odpeljanih iz koprskega muze-
izvod sedanjosti, ki si ga lastijo različne družbe- ja. Zaradi tega so se umetnine tudi po kapitulaciji Itali-
ne skupine kot instrument za ustvarjanje novih je še vedno premikale iz države v državo, saj je bil franči-
identitet in njenih referentov. Dediščina je ide- škanski red prisoten tako na področju Jugoslavije kot v
ološki konstrukt, ki izhaja iz kompleksnih po- Italiji. V Mirovni pogodbi sklenjeni z Italijo (1947) je pi-
litičnih, zgodovinskih in družbenih dinamik, s salo, da mora Italija vrniti Jugoslaviji premoženje in ar-
katerimi se določene strukture in reference izbi- hivsko gradivo, ki je bilo odneseno z območja, okupira-
rajo, kombinirajo in interpretirajo, da bi prido- nega leta 1941. Z Londonskim memorandumom (1954)
bili nove pomene in identitetne simbole (Ani- je slovenska Istra pripadla Jugoslaviji in zahteve po vrnit-
co 2009, 67). Dediščina je torej politični proces vi umetnin so se tokrat okrepile. Vlada FLRJ je takoj po
in kot taka a priori vsebuje moč politične izbire Londonskem memorandumu že marca 1955 poslala ita-
idej, vrednotenja in znanja, ki jih razstavi javno- lijanski vladi noto, v kateri je zahtevala vrnitev kulturne
sti preko dediščinskih diskurzov in naracij (Ani- dediščine iz nekdanje cone B STO. Kljub ustanovitvi
odtujevanje kultur ne dediščine 93 Historiat vprašanja restitucije istrskih umetnine muzeji močna sredstva za posredovanje idej in
dokazuje izrazito kompleksnost problema. Do- vrednot v procesih ustvarjanja pomena. Pred-
godki iz prve in druge svetovne vojne so pripelja- stavljajo kulturno ideologijo in so v vseh pogle-
li do današnjega statusa quo glede vračila umet- dih (zavedno ali nezavedno) politični. Muzeji in
nin. Predmeti so bili po drugi svetovni vojni dediščina imajo ta dar, da lahko ustvarjajo nove
odpeljani na varno, vendar se zaradi sprememb identitete, vrednote in razumevanja ter promovi-
meja v teh okrajih niso nikdar vrnili na svojo iz- rajo kulturna doživetja, ki omogočajo gledalcem,
vorno lokacijo. Kljub ustanovitvi komisije za res- da gradijo lastne pomene in interpretacije. To pa
titucijo po vojni in poskusov dogovarjanja z Ital- ni preprosta naloga, saj so muzeji mnogokrat del
ijo se do konca devetdesetih letih na področju širše politične debate in igrajo pomembno druž-
odtujenih umetnin ni veliko dogajalo. Kljub šte- beno vlogo v naštetih procesih (Anico 2009,
vilnim naporom slovenske politike in stroke, se 68). Pomembno je vedeti, da premikanje ostalin
je največji premik zgodil, ko so italijanske oblas- in pomnikov lahko življenjsko vpliva na nacio-
ti leta 2002 sklicale tiskovno konferenco na to nalno in kulturno identiteto (Lowenthal 2015,
temo, kar je oživilo problem restitucije umet- 447). Prav to težo in kompleksnost pa nosi vpra-
niških del iz Kopra, Izole in Pirana. Kulturna šanje odtujenih umetnin iz obalnih mest.
dediščina se je izkazala kot politični resurs, s kat-
erim se zelo enostavno manipulira. Zaradi tega, Povzetek
mora biti poudarek na procesu vedno novega ust-
varjanja kultur v sedanjosti in ne na preprostem Problematika restitucije umetnin je izredno komple-
obračanju k tradiciji kot izgovoru za ohranjanje ksen problem, saj je kulturna dediščina del preteklosti s
družbenih, ekonomskih in političnih neenakos- katero se lahko zelo enostavno manipulira. Vsak primer
ti (Harrison 2013, 230). Po Harrisonu bi mora- odtujevanja si je med seboj različen. Nekaj primerov
li dojemati ohranjanje različnosti, ne kot pro- premeščanja artefaktov je odmevnejših, usoda večine
ces reševanja ali ohranjanja ogroženih relikvij iz odtujenih umetnin pa je javnosti nepoznana. Med manj
preteklosti, ampak kot aktiven in kreativen pro- poznanimi je tudi prmer Zadarskega zaklada, ki je bil
ces iskanja temeljev za skupno človečnost v vseh med drugo svetovno vojno, podobno kot umetnine iz
oblikah, ki so nam dostopne v sedanjosti (Har- Kopra, Izole in Pirana, premeščen na ozemlje današnje
rison 2013, 164), s čimer se potrjuje sodobna te- Italije. Zaradi dogodkov iz prve svetovne vojne so te kra-
orija o prepoznavanju novih, celostnih diskur- je dojemali kot potencialno nevarne za hranjenje arte-
zov dediščine (inclusive heritage discourse; Kisić faktov. Med odpeljanimi umetninami iz Istre, je poseb-
2016). no zanimiv primer frančiškanskega samostana sv. Ane,
saj je bil lastnik umetnin frančiškanski red in ne država,
Dediščina je več kot samo zapuščina, je pro- kot npr. pri artefaktih, odpeljanih iz koprskega muze-
izvod sedanjosti, ki si ga lastijo različne družbe- ja. Zaradi tega so se umetnine tudi po kapitulaciji Itali-
ne skupine kot instrument za ustvarjanje novih je še vedno premikale iz države v državo, saj je bil franči-
identitet in njenih referentov. Dediščina je ide- škanski red prisoten tako na področju Jugoslavije kot v
ološki konstrukt, ki izhaja iz kompleksnih po- Italiji. V Mirovni pogodbi sklenjeni z Italijo (1947) je pi-
litičnih, zgodovinskih in družbenih dinamik, s salo, da mora Italija vrniti Jugoslaviji premoženje in ar-
katerimi se določene strukture in reference izbi- hivsko gradivo, ki je bilo odneseno z območja, okupira-
rajo, kombinirajo in interpretirajo, da bi prido- nega leta 1941. Z Londonskim memorandumom (1954)
bili nove pomene in identitetne simbole (Ani- je slovenska Istra pripadla Jugoslaviji in zahteve po vrnit-
co 2009, 67). Dediščina je torej politični proces vi umetnin so se tokrat okrepile. Vlada FLRJ je takoj po
in kot taka a priori vsebuje moč politične izbire Londonskem memorandumu že marca 1955 poslala ita-
idej, vrednotenja in znanja, ki jih razstavi javno- lijanski vladi noto, v kateri je zahtevala vrnitev kulturne
sti preko dediščinskih diskurzov in naracij (Ani- dediščine iz nekdanje cone B STO. Kljub ustanovitvi
