Page 89 - Studia Universitatis Hereditati, vol 7(1) (2019)
P. 89
ia universitatis275). Mnogo let so trdili, da je bil material iz Za- rinskih postopkov in plačila carine. Izkazalo se
odtujevanje kultur ne dediščine 89 dra odpeljan leta 1943, medtem ko dokumentaci- je, da carine niso bili oproščeni. Ko naj bi slike
ja MFAA dokazuje, da je bil odpeljan aprila 1944 iz Benetk, namenjene v samostan sv. Ane v Ko-
po kapitulaciji Italije (Mlikota 2012, 276). pru, prispele na koprsko carino, niso smele preko
meje, ker carina ni bila poravnana. V korespon-
Vprašanje restitucije umetnin iz Istre v času denci med spomeniškim zavodom in jugoslo-
socialistične Jugoslavije vansko carino je spomeniški zavod pojasnjeval
Z Londonskim sporazumom leta 1954 je severni carini, da se za vrnitev odnesenih umetnin ne
del Istre (brez Milj) postal del Jugoslavije. Zahte- plačuje carina, a se zvezni jugoslovanski carinski
ve po vrnitvi umetnin so se tokrat okrepile. Vla- urad za to ni zmenil. Posledično so se vsi pred-
da FLRJ je takoj po Londonskem memorandu- meti vrnili v Benetke (Hoyer 2005, 18).
mu že marca 1955 poslala italijanski vladi noto,
v kateri je zahtevala vrnitev kulturne dedišči- Po nenehnih intervencijah jugoslovanske
ne iz nekdanje cone B STO. Italijanska stran na vlade je italijansko zunanje ministrstvo konec
noto ni odgovorila in je v nadaljnjih pogajanjih leta 1959 privolilo na nadaljevanje pogajanj o re-
zavračala vse zahteve po vrnitvi, saj naj bi bilo stituciji umetniških in zgodovinskih dobrin. De-
po njihovem mnenju vprašanje razdelitve STO legaciji obeh strani sta se sestali 18. januarja 1960
še vedno odprto (Žitko 2005, 31). Po podpisu v Milanu (Oblak Čarni 2008, 288). Jugoslovan-
Londonskega memoranduma 5. oktobra 1954 sko delegacijo je vodil svetnik Miloš Morača, ita-
so z ureditvijo tržaškega vprašanja nastale nove lijansko pa pooblaščeni minister De Novalis. Na
razmere. Jugoslovanska stran je pričakovala, da pogovorih so vsaj glede nekaterih vprašanj skoraj
se bo odprla možnost za vrnitev arhivov, ume- dosegli soglasje, vendar so bila pogajanja na željo
tnin in kulturnih predmetov, odnesenih iz cone italijanske strani prekinjena. Ko so se 27. aprila
B STO. Jugoslovanska ambasada v Rimu je leta ponovno sestali v Rimu, je italijanska stran, ki jo
1955 še pred koncem poganjanj v Gorici skušala je takrat vodil pooblaščeni minister Rodolfo Si-
doseči, da bi razširili delovno področje goriške viero, zastopala stališče, da italijanska delegaci-
komisije še na razdelitev arhivov v Trstu, itali- ja, ki se je pogajala v Milanu, ni imela pooblastil
janska stran pa se ni strinjala. Želeli so podrobne za sklepanje sporazumov. Italijanska delegacija je
sezname jugoslovanskih zahtev, da bi jih preučili predlagala odlog do junija. Ob snidenju meseca
in v Trstu opravili priprave. V naslednjih letih je junija 1960 je vodja italijanske delegacije predla-
jugoslovanska stran poskušala doseči, da bi vpra- gal ponovno preložitev, dokler ne bi posamezna
šanje kulturnih restitucij in delitev arhivov ure- ministrstva predložila italijanski vladi poročila
dili v okviru Trsta med generalnim konzulatom o predmetih, ki jih je zahtevala Jugoslavija (Ob-
FLRJ in generalnim komisariatom v Trstu (Ob- lak Čarni 2008, 288). Jugoslovanska delegaci-
lak Čarni 2008, 288). Pristojne službe so seznam ja je odlaganju nasprotovala, saj je menila, da so
odnesenih umetnin skrbno pripravljale od leta bile zahteve znane že dolgo in da so imeli itali-
1955 in ga vse do danes poglabljale in dopolnjeva- janski organi dovolj časa, da bi jih preučili. Po
le (Hoyer 2005, 19). ostrem protestu zunanjega ministrstva Jugosla-
vije so se pogajanja nadaljevala na politični rav-
Posebno vlogo je odigrala tudi Cerkev, ka- ni, brez sodelovanja izvedencev. V prostorih ju-
tere vlogo pri vračanju je treba še raziskati. Ta- goslovanskega zunanjega ministrstva v Beogradu
koj po prevzemu koprskega samostana sv. Ane so so med 6. in 11. avgustom 1960 nadaljevali pogo-
ljubljanski frančiškani sprožili postopek za vrni- vore. Beograjski zapisnik so podpisali 1. novem-
tev samostanskih liturgičnih predmetov, ki so bra, v njem so določili, da se morajo pogajanja
jih leta 1947 italijanski redovniki odnesli iz Ko- čim prej končati. Predlagali so sporazum, s kate-
pra. V zvezi s tem je bila ena glavnih dilem, ali rim bi dokončno uredili problematiko restituci-
se lahko predmeti vrnejo brez jugoslovanskih ca- je (Oblak Čarni 2008, 288). Popolnoma nereše-
odtujevanje kultur ne dediščine 89 dra odpeljan leta 1943, medtem ko dokumentaci- je, da carine niso bili oproščeni. Ko naj bi slike
ja MFAA dokazuje, da je bil odpeljan aprila 1944 iz Benetk, namenjene v samostan sv. Ane v Ko-
po kapitulaciji Italije (Mlikota 2012, 276). pru, prispele na koprsko carino, niso smele preko
meje, ker carina ni bila poravnana. V korespon-
Vprašanje restitucije umetnin iz Istre v času denci med spomeniškim zavodom in jugoslo-
socialistične Jugoslavije vansko carino je spomeniški zavod pojasnjeval
Z Londonskim sporazumom leta 1954 je severni carini, da se za vrnitev odnesenih umetnin ne
del Istre (brez Milj) postal del Jugoslavije. Zahte- plačuje carina, a se zvezni jugoslovanski carinski
ve po vrnitvi umetnin so se tokrat okrepile. Vla- urad za to ni zmenil. Posledično so se vsi pred-
da FLRJ je takoj po Londonskem memorandu- meti vrnili v Benetke (Hoyer 2005, 18).
mu že marca 1955 poslala italijanski vladi noto,
v kateri je zahtevala vrnitev kulturne dedišči- Po nenehnih intervencijah jugoslovanske
ne iz nekdanje cone B STO. Italijanska stran na vlade je italijansko zunanje ministrstvo konec
noto ni odgovorila in je v nadaljnjih pogajanjih leta 1959 privolilo na nadaljevanje pogajanj o re-
zavračala vse zahteve po vrnitvi, saj naj bi bilo stituciji umetniških in zgodovinskih dobrin. De-
po njihovem mnenju vprašanje razdelitve STO legaciji obeh strani sta se sestali 18. januarja 1960
še vedno odprto (Žitko 2005, 31). Po podpisu v Milanu (Oblak Čarni 2008, 288). Jugoslovan-
Londonskega memoranduma 5. oktobra 1954 sko delegacijo je vodil svetnik Miloš Morača, ita-
so z ureditvijo tržaškega vprašanja nastale nove lijansko pa pooblaščeni minister De Novalis. Na
razmere. Jugoslovanska stran je pričakovala, da pogovorih so vsaj glede nekaterih vprašanj skoraj
se bo odprla možnost za vrnitev arhivov, ume- dosegli soglasje, vendar so bila pogajanja na željo
tnin in kulturnih predmetov, odnesenih iz cone italijanske strani prekinjena. Ko so se 27. aprila
B STO. Jugoslovanska ambasada v Rimu je leta ponovno sestali v Rimu, je italijanska stran, ki jo
1955 še pred koncem poganjanj v Gorici skušala je takrat vodil pooblaščeni minister Rodolfo Si-
doseči, da bi razširili delovno področje goriške viero, zastopala stališče, da italijanska delegaci-
komisije še na razdelitev arhivov v Trstu, itali- ja, ki se je pogajala v Milanu, ni imela pooblastil
janska stran pa se ni strinjala. Želeli so podrobne za sklepanje sporazumov. Italijanska delegacija je
sezname jugoslovanskih zahtev, da bi jih preučili predlagala odlog do junija. Ob snidenju meseca
in v Trstu opravili priprave. V naslednjih letih je junija 1960 je vodja italijanske delegacije predla-
jugoslovanska stran poskušala doseči, da bi vpra- gal ponovno preložitev, dokler ne bi posamezna
šanje kulturnih restitucij in delitev arhivov ure- ministrstva predložila italijanski vladi poročila
dili v okviru Trsta med generalnim konzulatom o predmetih, ki jih je zahtevala Jugoslavija (Ob-
FLRJ in generalnim komisariatom v Trstu (Ob- lak Čarni 2008, 288). Jugoslovanska delegaci-
lak Čarni 2008, 288). Pristojne službe so seznam ja je odlaganju nasprotovala, saj je menila, da so
odnesenih umetnin skrbno pripravljale od leta bile zahteve znane že dolgo in da so imeli itali-
1955 in ga vse do danes poglabljale in dopolnjeva- janski organi dovolj časa, da bi jih preučili. Po
le (Hoyer 2005, 19). ostrem protestu zunanjega ministrstva Jugosla-
vije so se pogajanja nadaljevala na politični rav-
Posebno vlogo je odigrala tudi Cerkev, ka- ni, brez sodelovanja izvedencev. V prostorih ju-
tere vlogo pri vračanju je treba še raziskati. Ta- goslovanskega zunanjega ministrstva v Beogradu
koj po prevzemu koprskega samostana sv. Ane so so med 6. in 11. avgustom 1960 nadaljevali pogo-
ljubljanski frančiškani sprožili postopek za vrni- vore. Beograjski zapisnik so podpisali 1. novem-
tev samostanskih liturgičnih predmetov, ki so bra, v njem so določili, da se morajo pogajanja
jih leta 1947 italijanski redovniki odnesli iz Ko- čim prej končati. Predlagali so sporazum, s kate-
pra. V zvezi s tem je bila ena glavnih dilem, ali rim bi dokončno uredili problematiko restituci-
se lahko predmeti vrnejo brez jugoslovanskih ca- je (Oblak Čarni 2008, 288). Popolnoma nereše-
