Page 91 - Studia Universitatis Hereditati, vol 7(1) (2019)
P. 91
ia universitatisno je ostalo vprašanje vračila arhivov in drugih pravljanje o zahtevah po vrnitvi kulturnih dob-
odtujevanje kultur ne dediščine 91 kulturnih dobrin iz nekdanje cone B STO. V po- rih z ozemlja, priključenega z mirovno pogodbo
sebni prilogi beograjskemu zapisniku so zapisali, leta 1954. Pripravljeni so bili sprejeti le nekaj zah-
da je jugoslovanska stran med pogovori ponovila tev in še te izključno v svežnju, kar je pomeni-
zahtevo po restituciji, saj so bili mnenja, da Lon- lo, da bi jugoslovanska stran morala sprejeti ita-
donski memorandum temelji na mirovni pogod- lijansko ponudbo v celoti ali od nje odstopiti.
bi in Italijo posledično obvezuje k vrnitvi ume- Italijanska delegacija je na tem srečanju uradno
tnin, vendar naj italijanska delegacija ne bi imela priznala, da korespondence Minić – Rumor ni
navodil za razpravljanje o gradivu iz cone B STO ratificirala (Oblak Čarni 2008, 292). Jugoslovan-
(Oblak Čarni 2008, 289). ska delegacija je imela pooblastila Cerkve oziro-
ma verskih ustanov, da se dogovarja za restituci-
Vprašanje restitucije so ponovno odprli leta jo njihove kulturne dediščine (Žitko 2005, 32).
1961 v jugoslovansko-italijanskem Sporazumu Leta 1981 je italijanska stran ponovila stara meri-
o reguliranju restitucije kulturnih dobrin Jugo- la za dogovor, po katerih jugoslovanska stran ne
slaviji, ki je bil ratificiran 6. marca 1962 (Oblak bi imela pravice zahtevati materiala ne iz Istre ne
Čarni 2008, 289, Žitko 2005, 31). Pomembna je iz Dalmacije. Italijanska komisija ravno tako ni
bila tudi Dunajska konvencija o pravu mednaro- želela razpravljati o gradivu, odnesenem pred le-
dnih pogodb iz leta 1969, ki sta jo ratificirali obe tom 1940 in po letu 1945. Poleg tega bi jugoslo-
državi. Pomembna je bila zaradi pisne korespon- vanska stran morala dokazati, kje točno v Italiji
dence med zunanjima ministroma SFRJ Milo- se posamezni predmeti nahajajo. Na tej točki so
šem Minićem in Republike Italije Marianom bila pogajanja blokirana. Sprejeli so skupni zapi-
Rumorjem o kulturni dediščini, s katero sta se snik, v katerem sta obe strani ugotovili razhaja-
jugoslovanski in italijanski minister dogovorila, nja v razlagi korespondence Minić – Rumor in
da se bosta pol leta po uveljavitvi Osimskega spo- sporazuma iz leta 1961 ter sklenili o tem obvesti-
razuma (1975) italijanska in jugoslovanska dele- ti svoji vladi (Oblak Čarni 2008, 293). Leta 1987
gacija sestali in poskušali rešiti odprta vprašanja je prišlo na Brionih do predsedniškega sestanka,
(Žitko 2005, 31). Osimske sporazume, mednaro- na katerem so se dogovorili za nov datum sestan-
dne pravne akte, sta 10. novembra 1975 podpisa- ka komisij, do katerega pa ni prišlo (Oblak Čar-
li Republika Italija in SFRJ, v mestu Osimo, z ni 2008, 293).
njimi pa so urejali vprašanje meja med država-
ma. Na podlagi zgoraj omenjene korespondence Po osamosvojitvi Slovenije (1991)
med Minićem in Rumorjem, je bila ustanovlje- Slovenija je postala pravna naslednica Jugoslavije
na jugoslovansko-italijanska komisija, ki je zase- v Osimskih sporazumih z notifikacijo z dne 29.
dala aprila 1978 v Rimu, decembra 1979 v Por- julija 1992 (Uradni list RS 1992). S tem je resti-
torožu in 1981 ponovno v Rimu. Jugoslovansko tucijska komisija nadaljevala delo jugoslovanske
delegacijo je vodil Stjepan Gumel, direktor Za- delegacije, dodeljene za restitucijo umetnin. Še
voda za spomeniško varstvo SR Hrvaške, itali- pred tem je jeseni 1991 Slovenija pripravila revidi-
jansko pa na prvem zasedanju veleposlanik Gi- ran seznam samo s slovenskimi terjatvami, ki je
ovanni Falchi, na drugem in tretjem pa Mario bil izročen italijanski strani (Oblak Čarni 2008,
Profili. Na prvem zasedanju je jugoslovanska de- 293). Po osamosvojitvi Slovenije so se prizadeva-
legacija predložila in obrazložila knjigo zahtev s nja nadaljevala in Italija je z izmenjavo not po-
529 postavkami. Šlo je predvsem za gradivo nek- trdila pripravljenost za oblikovanje mešane slo-
danje cone B STO. Leta 1979 je Mario Profi- vensko-italijanske komisije, ki naj bi obravnavala
li ostro napadel jugoslovansko delegacijo, saj je nerešena vprašanja (Žitko 2005, 34). Kljub temu
menil, da so zahteve pretirane in presegajo dolo- se v devetdesetih letih na področju odtujenih
čila Osimskega sporazuma (Oblak Čarni 2008,
292). Italijanska stran je zavračala vsakršno raz-
odtujevanje kultur ne dediščine 91 kulturnih dobrin iz nekdanje cone B STO. V po- rih z ozemlja, priključenega z mirovno pogodbo
sebni prilogi beograjskemu zapisniku so zapisali, leta 1954. Pripravljeni so bili sprejeti le nekaj zah-
da je jugoslovanska stran med pogovori ponovila tev in še te izključno v svežnju, kar je pomeni-
zahtevo po restituciji, saj so bili mnenja, da Lon- lo, da bi jugoslovanska stran morala sprejeti ita-
donski memorandum temelji na mirovni pogod- lijansko ponudbo v celoti ali od nje odstopiti.
bi in Italijo posledično obvezuje k vrnitvi ume- Italijanska delegacija je na tem srečanju uradno
tnin, vendar naj italijanska delegacija ne bi imela priznala, da korespondence Minić – Rumor ni
navodil za razpravljanje o gradivu iz cone B STO ratificirala (Oblak Čarni 2008, 292). Jugoslovan-
(Oblak Čarni 2008, 289). ska delegacija je imela pooblastila Cerkve oziro-
ma verskih ustanov, da se dogovarja za restituci-
Vprašanje restitucije so ponovno odprli leta jo njihove kulturne dediščine (Žitko 2005, 32).
1961 v jugoslovansko-italijanskem Sporazumu Leta 1981 je italijanska stran ponovila stara meri-
o reguliranju restitucije kulturnih dobrin Jugo- la za dogovor, po katerih jugoslovanska stran ne
slaviji, ki je bil ratificiran 6. marca 1962 (Oblak bi imela pravice zahtevati materiala ne iz Istre ne
Čarni 2008, 289, Žitko 2005, 31). Pomembna je iz Dalmacije. Italijanska komisija ravno tako ni
bila tudi Dunajska konvencija o pravu mednaro- želela razpravljati o gradivu, odnesenem pred le-
dnih pogodb iz leta 1969, ki sta jo ratificirali obe tom 1940 in po letu 1945. Poleg tega bi jugoslo-
državi. Pomembna je bila zaradi pisne korespon- vanska stran morala dokazati, kje točno v Italiji
dence med zunanjima ministroma SFRJ Milo- se posamezni predmeti nahajajo. Na tej točki so
šem Minićem in Republike Italije Marianom bila pogajanja blokirana. Sprejeli so skupni zapi-
Rumorjem o kulturni dediščini, s katero sta se snik, v katerem sta obe strani ugotovili razhaja-
jugoslovanski in italijanski minister dogovorila, nja v razlagi korespondence Minić – Rumor in
da se bosta pol leta po uveljavitvi Osimskega spo- sporazuma iz leta 1961 ter sklenili o tem obvesti-
razuma (1975) italijanska in jugoslovanska dele- ti svoji vladi (Oblak Čarni 2008, 293). Leta 1987
gacija sestali in poskušali rešiti odprta vprašanja je prišlo na Brionih do predsedniškega sestanka,
(Žitko 2005, 31). Osimske sporazume, mednaro- na katerem so se dogovorili za nov datum sestan-
dne pravne akte, sta 10. novembra 1975 podpisa- ka komisij, do katerega pa ni prišlo (Oblak Čar-
li Republika Italija in SFRJ, v mestu Osimo, z ni 2008, 293).
njimi pa so urejali vprašanje meja med država-
ma. Na podlagi zgoraj omenjene korespondence Po osamosvojitvi Slovenije (1991)
med Minićem in Rumorjem, je bila ustanovlje- Slovenija je postala pravna naslednica Jugoslavije
na jugoslovansko-italijanska komisija, ki je zase- v Osimskih sporazumih z notifikacijo z dne 29.
dala aprila 1978 v Rimu, decembra 1979 v Por- julija 1992 (Uradni list RS 1992). S tem je resti-
torožu in 1981 ponovno v Rimu. Jugoslovansko tucijska komisija nadaljevala delo jugoslovanske
delegacijo je vodil Stjepan Gumel, direktor Za- delegacije, dodeljene za restitucijo umetnin. Še
voda za spomeniško varstvo SR Hrvaške, itali- pred tem je jeseni 1991 Slovenija pripravila revidi-
jansko pa na prvem zasedanju veleposlanik Gi- ran seznam samo s slovenskimi terjatvami, ki je
ovanni Falchi, na drugem in tretjem pa Mario bil izročen italijanski strani (Oblak Čarni 2008,
Profili. Na prvem zasedanju je jugoslovanska de- 293). Po osamosvojitvi Slovenije so se prizadeva-
legacija predložila in obrazložila knjigo zahtev s nja nadaljevala in Italija je z izmenjavo not po-
529 postavkami. Šlo je predvsem za gradivo nek- trdila pripravljenost za oblikovanje mešane slo-
danje cone B STO. Leta 1979 je Mario Profi- vensko-italijanske komisije, ki naj bi obravnavala
li ostro napadel jugoslovansko delegacijo, saj je nerešena vprašanja (Žitko 2005, 34). Kljub temu
menil, da so zahteve pretirane in presegajo dolo- se v devetdesetih letih na področju odtujenih
čila Osimskega sporazuma (Oblak Čarni 2008,
292). Italijanska stran je zavračala vsakršno raz-
