Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 29
Jonatan Vinkler
ALI JE MOGOČE O LUTHRU PISATI ENAKO
KOT V PRETEKLOSTI?
Imaginarij Luthra skozi čas – razmerje
do historiografskih paradigem
Luther in imaginarij krivovercev
Pomemben del evropske zgodovine pred letom 1517, srednji vek, je v
marsičem oblikoval in določal cerkvenopolitični idearij o dveh mečih,
duhovnem in posvetnem. O dveh glavah krščanstva – papežu in cesar-
ju. Prvemu da je bilo menda od zgoraj poverjeno sporočilo časne sreče
in večne odrešitve ter dana pravica, da uči vero in moralo, da odmerja
dolžnosti in pravice, odmene ter kazni. Ob njem je stal (ne)suvereni no-
silec posvetne moči, kronan »po milosti Božji«. Ta naj bi Kristusovemu
vikarju na tem svetu utrl pot med ljudmi in mu priboril njihovo pokor-
nost. Oba pa sta veljala za nezamenljiva člena na Jakobovi lestvici med
nebom in zemljo. Pripoznana sta bila kot nesporna pastirja ljudstva.
Slednjega naj bi vodila po stezah krščanske (pravo)vernosti tako v za-
sebnem kot javnem življenju, v vprašanjih države kot Cerkve. Svojo ob-
last sta uveljavljala s pomočjo duhovništva in plemstva (sacerdotium et
imperium), ki jima je bilo podrejeno, in sicer preko zakonodajnih zbo-
rov – koncilov ali državnih zborov –, ali pa individualno, v obliki sodb
in dekretov (Palacký 1968, 11:9). Veljala sta za nenadomestljiva skrbni-
ka vsega ljudstva in vsakega posameznika posebej na njegovi poti iz
včerajšnjosti v vsezmagujočo večnost.
Zato je avtoriteta njunih besed in dejanj veljala brez izjeme za končno
oblast in mislilo se je, da onstran podrejenosti njima slehernik ne more
doseči svojega končnega cilja – srečne posmrtnosti. Izreki in pisanja
27
ALI JE MOGOČE O LUTHRU PISATI ENAKO
KOT V PRETEKLOSTI?
Imaginarij Luthra skozi čas – razmerje
do historiografskih paradigem
Luther in imaginarij krivovercev
Pomemben del evropske zgodovine pred letom 1517, srednji vek, je v
marsičem oblikoval in določal cerkvenopolitični idearij o dveh mečih,
duhovnem in posvetnem. O dveh glavah krščanstva – papežu in cesar-
ju. Prvemu da je bilo menda od zgoraj poverjeno sporočilo časne sreče
in večne odrešitve ter dana pravica, da uči vero in moralo, da odmerja
dolžnosti in pravice, odmene ter kazni. Ob njem je stal (ne)suvereni no-
silec posvetne moči, kronan »po milosti Božji«. Ta naj bi Kristusovemu
vikarju na tem svetu utrl pot med ljudmi in mu priboril njihovo pokor-
nost. Oba pa sta veljala za nezamenljiva člena na Jakobovi lestvici med
nebom in zemljo. Pripoznana sta bila kot nesporna pastirja ljudstva.
Slednjega naj bi vodila po stezah krščanske (pravo)vernosti tako v za-
sebnem kot javnem življenju, v vprašanjih države kot Cerkve. Svojo ob-
last sta uveljavljala s pomočjo duhovništva in plemstva (sacerdotium et
imperium), ki jima je bilo podrejeno, in sicer preko zakonodajnih zbo-
rov – koncilov ali državnih zborov –, ali pa individualno, v obliki sodb
in dekretov (Palacký 1968, 11:9). Veljala sta za nenadomestljiva skrbni-
ka vsega ljudstva in vsakega posameznika posebej na njegovi poti iz
včerajšnjosti v vsezmagujočo večnost.
Zato je avtoriteta njunih besed in dejanj veljala brez izjeme za končno
oblast in mislilo se je, da onstran podrejenosti njima slehernik ne more
doseči svojega končnega cilja – srečne posmrtnosti. Izreki in pisanja
27
