Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 30
razprave, študije
hiera rhije rimske cerkve so tako sčasoma pridobili status neposrednega
razodetja Božje volje, torej privilegij brezprizivne in absolutne veljavno-
sti. Vsak dvom o njihovi prav(ič)nosti in rešnji moči je (ob)veljal za greh,
vsak miselni odmik o njih za herezijo, krivoverstvo, in vsaka izrazito in-
dividualna delovanjska pot za državni zločin. V Luthrovi domovini so
tako cesarji Svetega rimskega cesarstva od Friderika II. (1194–1250) na
prej praktično brez izjeme neujemanje med posameznikom in cerkvijo
zastran vprašanj vere šteli v škodo slednjega – ne le za herezijo, temveč za
posamičnikov zločin – in ga tako pravno ter kazensko tudi obravnavali.
Ob omenjenem ni neumestno izpostaviti, da je bil v 16. stoletju reli-
gijski spoznavni okvir še vedno najcelovitejši interpretativni model, ki
ga je evropska kultura tedaj poznala. Kajti vera je tedanjemu sleherni-
ku pojasnjevala vse – od tod onstran, od včerajšnjosti v večnost in celo
tisto, kar si je mogel posameznik (zgolj za)misliti »spe ali bde« –, človek
pa se je dojemal kot ne nujno nepomemben delovalnik ob miljnikih od-
rešenjske zgodovine. Le-ta je bila razumljena kot zmagoviti pohod duše
in družbe od padca (Adama in Eve v Edenu) ter izgubljenega raja preko
poslednje sodbe k ponovno pridobljenemu paradižu v nebesih.
Toda neobhodni »robni pogoji« takega pogleda na bivanje so zavest
o razodeti resnici, njena dogmatična artikulacija – slednjo je do Luthra
predstavljala izključno uradna in s strani papeža ter koncilov aprobira-
na teologija Rimske cerkve – in predpostavka o njeni transcendental-
nosti, in tako vsezavezujočnosti. To je pomenilo, da je bila živeta plural-
nost pogledov na področje verskega praktično nemisljiva. Za evropskega
človeka do Luthra je bil z izjemo Češkega kraljestva, kjer Jihlavski kom-
paktati 1436. pravno sankcionirajo ravno »nagodbo« Rimske cerkve s he-
retičnimi husiti (Vinkler 2017, 12–16), lahko nekdo samo katoliško pra-
voveren ali krivoveren ali neveren ... ne pa drugače veren. Predluthrovske
»odmike« v versko reformo je Rimska cerkev sankcionirala z asimiliran
jem ali eliminiranjem poglavitnih predstavnikov tovrstnega mišljenja.
Tako je npr. reformo Frančiška Asiškega »vključila« v lastno strukturo
in ji s tem omejila domet, odločnega M. Jana Husa prepustila ognju na
grmadi, zoper njegove verske in politične somišljenike v Češkem kral
jestvu pa brez kakršnihkoli skrupulov zbobnala križarsko vojsko.
28
hiera rhije rimske cerkve so tako sčasoma pridobili status neposrednega
razodetja Božje volje, torej privilegij brezprizivne in absolutne veljavno-
sti. Vsak dvom o njihovi prav(ič)nosti in rešnji moči je (ob)veljal za greh,
vsak miselni odmik o njih za herezijo, krivoverstvo, in vsaka izrazito in-
dividualna delovanjska pot za državni zločin. V Luthrovi domovini so
tako cesarji Svetega rimskega cesarstva od Friderika II. (1194–1250) na
prej praktično brez izjeme neujemanje med posameznikom in cerkvijo
zastran vprašanj vere šteli v škodo slednjega – ne le za herezijo, temveč za
posamičnikov zločin – in ga tako pravno ter kazensko tudi obravnavali.
Ob omenjenem ni neumestno izpostaviti, da je bil v 16. stoletju reli-
gijski spoznavni okvir še vedno najcelovitejši interpretativni model, ki
ga je evropska kultura tedaj poznala. Kajti vera je tedanjemu sleherni-
ku pojasnjevala vse – od tod onstran, od včerajšnjosti v večnost in celo
tisto, kar si je mogel posameznik (zgolj za)misliti »spe ali bde« –, človek
pa se je dojemal kot ne nujno nepomemben delovalnik ob miljnikih od-
rešenjske zgodovine. Le-ta je bila razumljena kot zmagoviti pohod duše
in družbe od padca (Adama in Eve v Edenu) ter izgubljenega raja preko
poslednje sodbe k ponovno pridobljenemu paradižu v nebesih.
Toda neobhodni »robni pogoji« takega pogleda na bivanje so zavest
o razodeti resnici, njena dogmatična artikulacija – slednjo je do Luthra
predstavljala izključno uradna in s strani papeža ter koncilov aprobira-
na teologija Rimske cerkve – in predpostavka o njeni transcendental-
nosti, in tako vsezavezujočnosti. To je pomenilo, da je bila živeta plural-
nost pogledov na področje verskega praktično nemisljiva. Za evropskega
človeka do Luthra je bil z izjemo Češkega kraljestva, kjer Jihlavski kom-
paktati 1436. pravno sankcionirajo ravno »nagodbo« Rimske cerkve s he-
retičnimi husiti (Vinkler 2017, 12–16), lahko nekdo samo katoliško pra-
voveren ali krivoveren ali neveren ... ne pa drugače veren. Predluthrovske
»odmike« v versko reformo je Rimska cerkev sankcionirala z asimiliran
jem ali eliminiranjem poglavitnih predstavnikov tovrstnega mišljenja.
Tako je npr. reformo Frančiška Asiškega »vključila« v lastno strukturo
in ji s tem omejila domet, odločnega M. Jana Husa prepustila ognju na
grmadi, zoper njegove verske in politične somišljenike v Češkem kral
jestvu pa brez kakršnihkoli skrupulov zbobnala križarsko vojsko.
28
