Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 33
jonatan vinkler
predvsem pa za razdiralca cerkvene enotnosti (novitatum presumptio;
veljal je tudi za spodkopovalca »treh redov sveta«) in trdov ratnega (per-
tinatia) heretika. Kot tak je bil ubeseden zlasti v sočasnem katoliškem
zgodovinopisju (Cochläus, Faber), ki je bilo tedaj pretežno biografika
in/ali polemika. Imaginarij Luthra – krivoverca je dobil že v prvih de-
setletjih reformacije na Nemškem tudi likovno izrazitev, in sicer skozi
modificirane upodobitve divjih ljudi. Z le-temi je poznos rednjeveška in
zgodnjenovoveška družba Okcidenta likovno definirala ter reflektirala
podobe lastnih strahov in samougledovanja ogroženosti.
Divji človek deluje kot simbol, ki je nasprotje spodobnosti in skrom
nosti, ki je nasprotje uglajenosti ter civiliziranosti. Je zgolj estetizirana ale-
gorična oblika srednjeveškega marginalca, skupine ali posameznika, ki je
zanikala dominantni red, zanikala sprejete norme sobivanja ter pravila in
zakone moči. (Kavur 2014, 37–38)
Tako je mogel biti Luther na karikaturah, npr. na znamenitem lesore-
zu Hansa Brosamerja (Cochläus 1529, naslovni list), podobljen kot apo-
kaliptični sedemglavi zmaj, hidra herezije in Satanovo seme, nazadnje pa
je postala sintagma Luther med katoličani skoraj sinonim za sedemgla-
vo biblično bestio triumphans, ki naj bi se pojavila ob poslednji sodbi in
koncu sveta, ki ga je tedanji svet pričakoval praktično vsak dan; sleher-
nik Luthrove dobe je bil namreč prepričan, da živi v peti dobi stvarstva
in tako ob njegovem koncu.
Podobno je bil Luther ubeseden v opisih in upodobljen na karikatu-
rah zlasti v pamfletni literaturi svoje dobe. Naletu sovražne pozornosti
in iz le-te izpeljanemu imaginariju se ni ognilo ne njegovo javno ne za-
sebno življenje in celo smrt ne. Že za časa Luthrovega življenja so krožili
obrekljivi spisi o tem, kako je heretični doktor končal od Boga pozabljen
in nespokorjen. Toda, ko se je bližala zadnja ura, so se Luthrovi prijatel
ji, zavedajoč se morebitnega učinka »neblage smrti« na javno mnenje,
pripravili. Vprašanje, na katerega ni bilo mogoče odgovoriti vnaprej, je
bilo namreč: Kdo se bo ob poslednji uri polastil Luthra? Vsevišnji ali
Temni gospod?
31
predvsem pa za razdiralca cerkvene enotnosti (novitatum presumptio;
veljal je tudi za spodkopovalca »treh redov sveta«) in trdov ratnega (per-
tinatia) heretika. Kot tak je bil ubeseden zlasti v sočasnem katoliškem
zgodovinopisju (Cochläus, Faber), ki je bilo tedaj pretežno biografika
in/ali polemika. Imaginarij Luthra – krivoverca je dobil že v prvih de-
setletjih reformacije na Nemškem tudi likovno izrazitev, in sicer skozi
modificirane upodobitve divjih ljudi. Z le-temi je poznos rednjeveška in
zgodnjenovoveška družba Okcidenta likovno definirala ter reflektirala
podobe lastnih strahov in samougledovanja ogroženosti.
Divji človek deluje kot simbol, ki je nasprotje spodobnosti in skrom
nosti, ki je nasprotje uglajenosti ter civiliziranosti. Je zgolj estetizirana ale-
gorična oblika srednjeveškega marginalca, skupine ali posameznika, ki je
zanikala dominantni red, zanikala sprejete norme sobivanja ter pravila in
zakone moči. (Kavur 2014, 37–38)
Tako je mogel biti Luther na karikaturah, npr. na znamenitem lesore-
zu Hansa Brosamerja (Cochläus 1529, naslovni list), podobljen kot apo-
kaliptični sedemglavi zmaj, hidra herezije in Satanovo seme, nazadnje pa
je postala sintagma Luther med katoličani skoraj sinonim za sedemgla-
vo biblično bestio triumphans, ki naj bi se pojavila ob poslednji sodbi in
koncu sveta, ki ga je tedanji svet pričakoval praktično vsak dan; sleher-
nik Luthrove dobe je bil namreč prepričan, da živi v peti dobi stvarstva
in tako ob njegovem koncu.
Podobno je bil Luther ubeseden v opisih in upodobljen na karikatu-
rah zlasti v pamfletni literaturi svoje dobe. Naletu sovražne pozornosti
in iz le-te izpeljanemu imaginariju se ni ognilo ne njegovo javno ne za-
sebno življenje in celo smrt ne. Že za časa Luthrovega življenja so krožili
obrekljivi spisi o tem, kako je heretični doktor končal od Boga pozabljen
in nespokorjen. Toda, ko se je bližala zadnja ura, so se Luthrovi prijatel
ji, zavedajoč se morebitnega učinka »neblage smrti« na javno mnenje,
pripravili. Vprašanje, na katerega ni bilo mogoče odgovoriti vnaprej, je
bilo namreč: Kdo se bo ob poslednji uri polastil Luthra? Vsevišnji ali
Temni gospod?
31
