Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 25
marko kerševan
ličanje in je zato prost, svoboden za delo in delovanje v svetu – je prav
zaradi te osvoboditve in hvaležnosti zanjo usmerjen in zavezan, da dela
dobro, za dobro ljudi skupnega Očeta in Odrešenika; le tako lahko živi
in dela Bogu v hvalo ter zahvalo za svoje življenje in odrešenje. Bog,
Božji Sin se je učlovečil v človeku Jezusu: Jezusova človeškost je bistve-
no sočloveškost. »Jezusova humaniteta je v njegovi biti za človeka« in
»iz zaveujočosti tega vzgleda« izhaja, da je »humaniteta vsakega člove-
ka v določenosti njegove biti [Sein] kot sobiti [Zusammensein] z dru-
gim človekom«. Tudi človeškosti slehernega človeka, njegove svobode,
»samouresničevanja«, odnosa do Boga (zato) ni brez in zunaj sočloveš-
kosti, brez sočloveka. Človeškost, ki izhaja iz »jaz sem« brez sočloveka,
je nečlovečnost, protičloveškost (Barth 1967, 10–16, 35). Če je, kot zapi-
še apostol Pavel, »vse dovoljeno«, je treba upoštevati tudi, da »ni vse k
pridu«, »da ni vse koristno«, da naj pri tem »nihče ne išče svoje koristi,
temveč (korist) drugega«, kot zapiše v nadaljevanju (1 Kor 10,23–24). In
če je človek po reformatorskem spoznanju napoten, da deluje v svetu in
družbi samostojno, »brez boga«, to je ne da bi iskal in si skušal pridobiti
Božjo moč ter pomoč – ne da bi računal nanjo, je za svojo samostojnost
in svobodno uporabo svoje moči hkrati odgovoren: Bogu, »pred katerim
stoji« in od katerega je to svojo samostojnost ter svoje človeške moči pre-
jel, in ljudem, preko katerih jih je postal deležen.
K takemu individualizmu, posvetnosti, sekularnosti nas usmerjajo
reformatorji, ki se jih letos spominjamo – če se jih spominjamo pozor-
no in s ponovnim premislekom. Verjetno to ni dovolj, da bi s tem pre
glasili danes – tudi v nas samih – prevladujoči tip individualizma, sa-
mozadostnosti, samoodgovornosti oziroma neodgovornosti. Toda kot
spoznanja in ravnanja reformatorjev niso sama reformirala takratnega
verovanja, cerkve, družbe, ampak le, ker, kjer, ko in kakor so se ujela –
v umu in srcu ljudi in v družbi – z drugimi spoznanji in s prizadevan
ji drugih, nam tudi danes ostaja upanje, da se bodo spet in prav ujela
z drugimi idejami in spodbudami v novo ali nadaljevano reformacijo.
Revolucije in kontrarevolucije z vsem, kar jih nosi in kar prinašajo, so
nam še preblizu, da bi si jih spet želeli …
23
ličanje in je zato prost, svoboden za delo in delovanje v svetu – je prav
zaradi te osvoboditve in hvaležnosti zanjo usmerjen in zavezan, da dela
dobro, za dobro ljudi skupnega Očeta in Odrešenika; le tako lahko živi
in dela Bogu v hvalo ter zahvalo za svoje življenje in odrešenje. Bog,
Božji Sin se je učlovečil v človeku Jezusu: Jezusova človeškost je bistve-
no sočloveškost. »Jezusova humaniteta je v njegovi biti za človeka« in
»iz zaveujočosti tega vzgleda« izhaja, da je »humaniteta vsakega člove-
ka v določenosti njegove biti [Sein] kot sobiti [Zusammensein] z dru-
gim človekom«. Tudi človeškosti slehernega človeka, njegove svobode,
»samouresničevanja«, odnosa do Boga (zato) ni brez in zunaj sočloveš-
kosti, brez sočloveka. Človeškost, ki izhaja iz »jaz sem« brez sočloveka,
je nečlovečnost, protičloveškost (Barth 1967, 10–16, 35). Če je, kot zapi-
še apostol Pavel, »vse dovoljeno«, je treba upoštevati tudi, da »ni vse k
pridu«, »da ni vse koristno«, da naj pri tem »nihče ne išče svoje koristi,
temveč (korist) drugega«, kot zapiše v nadaljevanju (1 Kor 10,23–24). In
če je človek po reformatorskem spoznanju napoten, da deluje v svetu in
družbi samostojno, »brez boga«, to je ne da bi iskal in si skušal pridobiti
Božjo moč ter pomoč – ne da bi računal nanjo, je za svojo samostojnost
in svobodno uporabo svoje moči hkrati odgovoren: Bogu, »pred katerim
stoji« in od katerega je to svojo samostojnost ter svoje človeške moči pre-
jel, in ljudem, preko katerih jih je postal deležen.
K takemu individualizmu, posvetnosti, sekularnosti nas usmerjajo
reformatorji, ki se jih letos spominjamo – če se jih spominjamo pozor-
no in s ponovnim premislekom. Verjetno to ni dovolj, da bi s tem pre
glasili danes – tudi v nas samih – prevladujoči tip individualizma, sa-
mozadostnosti, samoodgovornosti oziroma neodgovornosti. Toda kot
spoznanja in ravnanja reformatorjev niso sama reformirala takratnega
verovanja, cerkve, družbe, ampak le, ker, kjer, ko in kakor so se ujela –
v umu in srcu ljudi in v družbi – z drugimi spoznanji in s prizadevan
ji drugih, nam tudi danes ostaja upanje, da se bodo spet in prav ujela
z drugimi idejami in spodbudami v novo ali nadaljevano reformacijo.
Revolucije in kontrarevolucije z vsem, kar jih nosi in kar prinašajo, so
nam še preblizu, da bi si jih spet želeli …
23
