Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 31
jonatan vinkler
Predvsem pa: srednje- in zgodnjenovoveška Rimska cerkev ter druž-
ba Okcidenta sta bili prepričani, da je vsak odmik od ustaljene religij-
ske vsebine in forme herezija. Torej Satanovo delo. V avguštinski men-
talni matriki Božje države se more heretik nahajati le v civitas diaboli
– in tako na strani Antikrista. Izključen je iz občestva prav verujočih,
slednji pa ga morejo prepoznati po posebnih, toda ponavljajočih se last
nostih, ki da so značilne posebej za Hudičeve učence. Tako nastanejo
»tipični« popisi heretikov (Grundmann 1927, 94), ki tvorijo njihov ima-
ginarij in so se le komaj kaj ujemali z intelektualnimi biografijami po-
sameznikov, ki so bili pod naletom zavoljo herezije (Lambert 2000, 22).
Heretikom vsesplošno pripisujejo predvsem napuh (superbia, ra-
dix vitiorum). Italijanski minorit Jakob Markijski (Jacobus de Marchia,
1391– 1476) tako v svojem Dialogu proti fratičelom zapiše »Omnis hereti-
cus superbus est.« (Grundmann 1927, 94)
Poleg omenjenega sestoji tradicionalni imaginarij krivovercev še iz
drugih jim očitanih nedobrih lastnosti, ki da pri teh Zlodejevih poma-
gačih nastopajo skupaj, kot celovita arbor vitiorum, na kateri vsa zla
koreninijo v napuhu. Arbor vitiorum predstavi Hugo Svetoviktorski v
svojem spisu De fructibus carnis et spiritus (MPL 176, 999, 1007), verske
odpadnike pa naj bi še posebej označevale vana gloria (iskanje prazne
slave), hypocrisis (hinavščina), inobedientia (nepokorščina), novitatum
presumptio (stremljenje po novem), arrogantia (aroganca), jactantia (po-
nos), pertinatia (svojeglavost) in loquacitas (blebetavost), če pa je priroč-
no, se heretikom pripisuje tudi neizobraženost in bogat nabor »mesenih
pregreh« (npr. katarom in valdežanom, Molnár 1991, 91–105); slednje je
bilo ob javnem razglasu heretika ljudem ljudske kulture tudi edino ra-
zumljiva semantika.
Zavoljo zapisanega je bil tudi imaginarij Luthra za časa njegovega živ-
ljenja nujna posledica Wittenberženove mišljenjsko-delovanjske ume-
stitve v relaciji do tedaj veljavnega kreda Rimske cerkve in njene pogla-
vitne hierarhije. Bil je torej modificirani poznosrednjeveški imaginarij
heretika. Luther je bil presojan izključno teološko in eshatološko. Zato je
na katoliški strani obveljal za napihnjenca (jactantia), upornika (inobedi-
entia) in predrznega razvratneža (zlasti po poroki s Katarino von Boro),
29
Predvsem pa: srednje- in zgodnjenovoveška Rimska cerkev ter druž-
ba Okcidenta sta bili prepričani, da je vsak odmik od ustaljene religij-
ske vsebine in forme herezija. Torej Satanovo delo. V avguštinski men-
talni matriki Božje države se more heretik nahajati le v civitas diaboli
– in tako na strani Antikrista. Izključen je iz občestva prav verujočih,
slednji pa ga morejo prepoznati po posebnih, toda ponavljajočih se last
nostih, ki da so značilne posebej za Hudičeve učence. Tako nastanejo
»tipični« popisi heretikov (Grundmann 1927, 94), ki tvorijo njihov ima-
ginarij in so se le komaj kaj ujemali z intelektualnimi biografijami po-
sameznikov, ki so bili pod naletom zavoljo herezije (Lambert 2000, 22).
Heretikom vsesplošno pripisujejo predvsem napuh (superbia, ra-
dix vitiorum). Italijanski minorit Jakob Markijski (Jacobus de Marchia,
1391– 1476) tako v svojem Dialogu proti fratičelom zapiše »Omnis hereti-
cus superbus est.« (Grundmann 1927, 94)
Poleg omenjenega sestoji tradicionalni imaginarij krivovercev še iz
drugih jim očitanih nedobrih lastnosti, ki da pri teh Zlodejevih poma-
gačih nastopajo skupaj, kot celovita arbor vitiorum, na kateri vsa zla
koreninijo v napuhu. Arbor vitiorum predstavi Hugo Svetoviktorski v
svojem spisu De fructibus carnis et spiritus (MPL 176, 999, 1007), verske
odpadnike pa naj bi še posebej označevale vana gloria (iskanje prazne
slave), hypocrisis (hinavščina), inobedientia (nepokorščina), novitatum
presumptio (stremljenje po novem), arrogantia (aroganca), jactantia (po-
nos), pertinatia (svojeglavost) in loquacitas (blebetavost), če pa je priroč-
no, se heretikom pripisuje tudi neizobraženost in bogat nabor »mesenih
pregreh« (npr. katarom in valdežanom, Molnár 1991, 91–105); slednje je
bilo ob javnem razglasu heretika ljudem ljudske kulture tudi edino ra-
zumljiva semantika.
Zavoljo zapisanega je bil tudi imaginarij Luthra za časa njegovega živ-
ljenja nujna posledica Wittenberženove mišljenjsko-delovanjske ume-
stitve v relaciji do tedaj veljavnega kreda Rimske cerkve in njene pogla-
vitne hierarhije. Bil je torej modificirani poznosrednjeveški imaginarij
heretika. Luther je bil presojan izključno teološko in eshatološko. Zato je
na katoliški strani obveljal za napihnjenca (jactantia), upornika (inobedi-
entia) in predrznega razvratneža (zlasti po poroki s Katarino von Boro),
29
