Page 24 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 24
razprave, študije
nesanse, humanizma, razsvetljenstva – nenazadnje specifičnosti zahod-
nega krščanstva, saj je vse našteto zraslo iz njega ali v soočanju z njim.
Pogled v zgodovino – tudi ne tako oddaljeno – nam kaže, da mora-
mo biti previdni pri predlogih/alternativah, ki povzdigujejo skupnost na
račun posameznika, njegovih pravic in njegove svobode;14 ki obračajo
oči k nebu na račun skrbi za zemeljske zadeve; ki se pri delovanju usta-
nov ali lastnem delovanju sklicujejo na Boga, Božjo moč in Božje ukaze
namesto na omejene človeške moči ter lastno odgovornost za presoje in
delovanje. To niso ne realistične ne želene alternative. Nenazadnje bi vo-
dile (in so vodile) k neki drugačni religiji, nasprotni reformatorskemu
krščanstvu in bistvu krščanstva sploh.
Očitno nismo oziroma nisem več pri sociološko distanciranem pred-
stavljanju nekih procesov in alternativ: gre za dileme, želje in bojazni,
ki jih danes doživljamo, ne glede na to, kako jih razumemo in razlaga-
mo (ali jih niti ne zmoremo racionalno pojasniti)!
In če se modernemu individualizmu, človekovi svobodi, tostranski
usmeritvi, sekularnosti ne moremo in ne želimo odreči tudi zaradi nji-
hovih krščanskih korenin in spodbud, ali nas to ne usmerja k vprašanju:
ali je v samem jedru reformatorskega krščanstva osnova in spodbuda –
ne za opustitev – za reformiranje tudi obstoječega individualizma, ob-
stoječe posvetne in sekularne drže, da se znebijo sprevrženih oblik ali
da se jih vsaj zavre v njihovem razraščanju?
Reformatorsko dojeto krščanstvo se ne more in ne sme odreči te-
meljnosti človeka kot posameznika v odnosu do Boga: človek je od-
govoren, opravičen, deležen Božje milosti kot posameznik. Toda od-
govoren in odrešen je pred Bogom in po Bogu, ki je »Oče naš«, ki je
»Emanuel« (»Bog z nami«) – ne z nami kot neko posebej izbrano ze-
meljsko skupnostjo ali ustanovo, narodom, raso, posebno cerkvijo, am-
pak z nami kot skupnostjo ljudi, ki so zbrani v njegovem imenu oziroma
vseh, ki jim je Bog Oče in Jezus Odrešenik, vseh ljudi torej. Če je verujo-
či človek po takem bogu osvobojen skrbi in prizadevanja za lastno zve-
14 Mimogrede: Marxov in Engelsov Komunistični manifest iz leta 1848 ne sodi med
take predloge/alternative, saj naj bi bila po njem prava bodoča družba »asociacija, v
kateri je svoboden razvoj slehernega posameznika pogoj za svoboden razvoj vseh«.
22
nesanse, humanizma, razsvetljenstva – nenazadnje specifičnosti zahod-
nega krščanstva, saj je vse našteto zraslo iz njega ali v soočanju z njim.
Pogled v zgodovino – tudi ne tako oddaljeno – nam kaže, da mora-
mo biti previdni pri predlogih/alternativah, ki povzdigujejo skupnost na
račun posameznika, njegovih pravic in njegove svobode;14 ki obračajo
oči k nebu na račun skrbi za zemeljske zadeve; ki se pri delovanju usta-
nov ali lastnem delovanju sklicujejo na Boga, Božjo moč in Božje ukaze
namesto na omejene človeške moči ter lastno odgovornost za presoje in
delovanje. To niso ne realistične ne želene alternative. Nenazadnje bi vo-
dile (in so vodile) k neki drugačni religiji, nasprotni reformatorskemu
krščanstvu in bistvu krščanstva sploh.
Očitno nismo oziroma nisem več pri sociološko distanciranem pred-
stavljanju nekih procesov in alternativ: gre za dileme, želje in bojazni,
ki jih danes doživljamo, ne glede na to, kako jih razumemo in razlaga-
mo (ali jih niti ne zmoremo racionalno pojasniti)!
In če se modernemu individualizmu, človekovi svobodi, tostranski
usmeritvi, sekularnosti ne moremo in ne želimo odreči tudi zaradi nji-
hovih krščanskih korenin in spodbud, ali nas to ne usmerja k vprašanju:
ali je v samem jedru reformatorskega krščanstva osnova in spodbuda –
ne za opustitev – za reformiranje tudi obstoječega individualizma, ob-
stoječe posvetne in sekularne drže, da se znebijo sprevrženih oblik ali
da se jih vsaj zavre v njihovem razraščanju?
Reformatorsko dojeto krščanstvo se ne more in ne sme odreči te-
meljnosti človeka kot posameznika v odnosu do Boga: človek je od-
govoren, opravičen, deležen Božje milosti kot posameznik. Toda od-
govoren in odrešen je pred Bogom in po Bogu, ki je »Oče naš«, ki je
»Emanuel« (»Bog z nami«) – ne z nami kot neko posebej izbrano ze-
meljsko skupnostjo ali ustanovo, narodom, raso, posebno cerkvijo, am-
pak z nami kot skupnostjo ljudi, ki so zbrani v njegovem imenu oziroma
vseh, ki jim je Bog Oče in Jezus Odrešenik, vseh ljudi torej. Če je verujo-
či človek po takem bogu osvobojen skrbi in prizadevanja za lastno zve-
14 Mimogrede: Marxov in Engelsov Komunistični manifest iz leta 1848 ne sodi med
take predloge/alternative, saj naj bi bila po njem prava bodoča družba »asociacija, v
kateri je svoboden razvoj slehernega posameznika pogoj za svoboden razvoj vseh«.
22
