Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 35
jonatan vinkler
Vedeli so, da preprosti ljudje ljudske kulture, ki jih je reformacija v
nemškem jeziku primarno nagovarjala, menijo, da pri neskesanih he-
retikih Hudič dobesedno pograbi svoj plen – dušo grešnika. Ljudje uče-
ne kulture, zlasti teologi in zdravniki, so razmišljali nekoliko drugače:
da je mogoče odhod grešnika v pekel definirati medicinsko – kot tre-
nutno nezavest in zastoj srca. Ker pride do slednjega stanja naenkrat in
brez predhodnih kliničnih znakov, more Satan iz dotičnega iztrgati nit
življenja, dušo, in to tako, da cerkev umirajočemu ne more dati posled-
nje pomoči in blagoslova.
Zato je Justus Jonas, ki je bil Luthrov dolgoletni prijatelj in zaupnik,
tedaj pa župnik v Halleju, 18. februarja 1546 Luthru na smrtni postelji
zastavil naslednje vprašanje: »Častiti oče, ali boste do smrti vztrajali v
Kristusu in v veri, ki ste jo učili?« Na to je Luther kot zadnje, kar je iz-
rekel na tem svetu, odvrnil z jasnim »Da« (Oberman 1992, 3, 4). Jonas
je ob Luthru hitro zbral priče. Te so potrdile, da odhod brata Martina
onstran ni bil strašna predsmrtna agonija neizpokorjenega grešnika,
boj, v katerem sta se Dobro in Zlo brezkompromisno potezala za dušo
škofa-pridigarja, temveč nič več kot bežni trenutek prehoda. Ker se je
Jonas dobro zavedal, da Luthrova smrtna postelja tedaj ni bila samo
kraj/trenutek poslednje skrivnosti za umirajočega, temveč tudi gledali-
ški oder – v igri je bila namreč preprečitev neženiranega obrekovanja,
da je prvoborec, apostol reformacije kot poslednje dejanje tuzemskega
življenja zagrešil nič drugega kot smrtni greh, samomor –, je takoj po
Luthrovi smrti natančno protokoliral zadnjih štirindvajset ur wittenber-
škega škofa-pridigarja, spis pa poslal Luthrovemu vladarju, volilnemu
knezu Johannu Friedrichu, ter prepis še Luthrovim sodelavcem na uni-
verzi v Wittenbergu, ne pa Luthrovi vdovi Katarini (Oberman 1992, 5).
Luthrovi sodelavci so tako poudarili predvsem, da je škof-pridigar
umrl »mirno in [torej] v Božji milosti«, Melanchthon pa je za morebit
ne dvomljivce v učeni kulturi v latinščini popisal, kako vzrok Luthrove
smrti nista bila nenadna koma in zastoj srca, temveč da so pokojniku
počasi pošle življenjske moči zavoljo napredujoče bolezni (Melanchthon
1549, E1, nepaginirano).
33
Vedeli so, da preprosti ljudje ljudske kulture, ki jih je reformacija v
nemškem jeziku primarno nagovarjala, menijo, da pri neskesanih he-
retikih Hudič dobesedno pograbi svoj plen – dušo grešnika. Ljudje uče-
ne kulture, zlasti teologi in zdravniki, so razmišljali nekoliko drugače:
da je mogoče odhod grešnika v pekel definirati medicinsko – kot tre-
nutno nezavest in zastoj srca. Ker pride do slednjega stanja naenkrat in
brez predhodnih kliničnih znakov, more Satan iz dotičnega iztrgati nit
življenja, dušo, in to tako, da cerkev umirajočemu ne more dati posled-
nje pomoči in blagoslova.
Zato je Justus Jonas, ki je bil Luthrov dolgoletni prijatelj in zaupnik,
tedaj pa župnik v Halleju, 18. februarja 1546 Luthru na smrtni postelji
zastavil naslednje vprašanje: »Častiti oče, ali boste do smrti vztrajali v
Kristusu in v veri, ki ste jo učili?« Na to je Luther kot zadnje, kar je iz-
rekel na tem svetu, odvrnil z jasnim »Da« (Oberman 1992, 3, 4). Jonas
je ob Luthru hitro zbral priče. Te so potrdile, da odhod brata Martina
onstran ni bil strašna predsmrtna agonija neizpokorjenega grešnika,
boj, v katerem sta se Dobro in Zlo brezkompromisno potezala za dušo
škofa-pridigarja, temveč nič več kot bežni trenutek prehoda. Ker se je
Jonas dobro zavedal, da Luthrova smrtna postelja tedaj ni bila samo
kraj/trenutek poslednje skrivnosti za umirajočega, temveč tudi gledali-
ški oder – v igri je bila namreč preprečitev neženiranega obrekovanja,
da je prvoborec, apostol reformacije kot poslednje dejanje tuzemskega
življenja zagrešil nič drugega kot smrtni greh, samomor –, je takoj po
Luthrovi smrti natančno protokoliral zadnjih štirindvajset ur wittenber-
škega škofa-pridigarja, spis pa poslal Luthrovemu vladarju, volilnemu
knezu Johannu Friedrichu, ter prepis še Luthrovim sodelavcem na uni-
verzi v Wittenbergu, ne pa Luthrovi vdovi Katarini (Oberman 1992, 5).
Luthrovi sodelavci so tako poudarili predvsem, da je škof-pridigar
umrl »mirno in [torej] v Božji milosti«, Melanchthon pa je za morebit
ne dvomljivce v učeni kulturi v latinščini popisal, kako vzrok Luthrove
smrti nista bila nenadna koma in zastoj srca, temveč da so pokojniku
počasi pošle življenjske moči zavoljo napredujoče bolezni (Melanchthon
1549, E1, nepaginirano).
33
