Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 57
tanja žigon
ravili vojaško bogoslužje. Tudi večerni predavanjista bili odlično obiska-
ni. (Morgenthaler [s. d.], 60)20 Kar se tiče časopisja, o tem niso na veliko
poročali ne slovenski ne nemški časopisi, še več, slovenski so dogaja-
nje popolnoma prezrli, nemški dnevnik v Ljubljani Laibacher Zeitung
pa je 30. oktobra 1917 (št. 249, str. 1572) v rubriki »Lokalne in provinci-
alne novice« [Local- und Provinzial-Nachrichten] napovedal slavnostno
bogoslužje za vojake. V skopi novici preberemo, da bo slavnostno bo-
goslužje potekalo v Kristusovi cerkvi na cesti Marije Terezije (današnji
Gosposvetski) v Ljubljani ter da bo dunajsko Ministrstvo za vojaške za-
deve v ta namen vsem vojakom evangeličanske in reformirane cerkve
odobrilo prost dan ter jim tako omogočilo, da se udeležijo slovesnosti.
V tej objavi, ki edina neposredno priča o reformacijskem jubileju iz
leta 1917 v Ljubljani, se jasno pokaže spoštovanje do augsburške in hel-
vetske veroizpovedi, po drugi strani pa pred naši očmi še enkrat oživi
tudi polikulturni komunikacijski prostor habsburške monarhije (Wolf
2012, 87–193), ki je s koncem prve svetove vojne za vedno utonil v poza-
bo. V podonavski monarhiji je namreč večjezičnost močno zaznamo-
vala mnoga področja vsakdanjega življenja; v vojski je bil jezik pove-
ljevanja sicer nemški, vendar so v primeru, da je v regimentu vsaj 20 %
vojakov govorilo nek drug jezik, rekrute izobraževali tudi v tem, nava-
dno slovanskem jeziku (Stergar 2004, 47–50, 105–14; Scheer 2014, 75–92).
Lahko si torej predstavljamo, da so se ob priliki reformacijskega bogo-
služja v ljubljanski evangeličanski cerkvi poleg nemščine vsaj neformal-
no slišali tudi drugi jeziki monarhije, zagotovo slovenščina, nedvomno
pa še kateri slovanski.
Sklep
Na osnovi povedanega izhodiščne teze, namreč da so vojne razme-
re prispevale k temu, da evangeličani v Ljubljani reformacijskega jubi-
leja niso obeležili z velikimi slavnostmi, ne moremo popolnoma potrdi-
20 PAM 1846, šk. 24.
55
ravili vojaško bogoslužje. Tudi večerni predavanjista bili odlično obiska-
ni. (Morgenthaler [s. d.], 60)20 Kar se tiče časopisja, o tem niso na veliko
poročali ne slovenski ne nemški časopisi, še več, slovenski so dogaja-
nje popolnoma prezrli, nemški dnevnik v Ljubljani Laibacher Zeitung
pa je 30. oktobra 1917 (št. 249, str. 1572) v rubriki »Lokalne in provinci-
alne novice« [Local- und Provinzial-Nachrichten] napovedal slavnostno
bogoslužje za vojake. V skopi novici preberemo, da bo slavnostno bo-
goslužje potekalo v Kristusovi cerkvi na cesti Marije Terezije (današnji
Gosposvetski) v Ljubljani ter da bo dunajsko Ministrstvo za vojaške za-
deve v ta namen vsem vojakom evangeličanske in reformirane cerkve
odobrilo prost dan ter jim tako omogočilo, da se udeležijo slovesnosti.
V tej objavi, ki edina neposredno priča o reformacijskem jubileju iz
leta 1917 v Ljubljani, se jasno pokaže spoštovanje do augsburške in hel-
vetske veroizpovedi, po drugi strani pa pred naši očmi še enkrat oživi
tudi polikulturni komunikacijski prostor habsburške monarhije (Wolf
2012, 87–193), ki je s koncem prve svetove vojne za vedno utonil v poza-
bo. V podonavski monarhiji je namreč večjezičnost močno zaznamo-
vala mnoga področja vsakdanjega življenja; v vojski je bil jezik pove-
ljevanja sicer nemški, vendar so v primeru, da je v regimentu vsaj 20 %
vojakov govorilo nek drug jezik, rekrute izobraževali tudi v tem, nava-
dno slovanskem jeziku (Stergar 2004, 47–50, 105–14; Scheer 2014, 75–92).
Lahko si torej predstavljamo, da so se ob priliki reformacijskega bogo-
služja v ljubljanski evangeličanski cerkvi poleg nemščine vsaj neformal-
no slišali tudi drugi jeziki monarhije, zagotovo slovenščina, nedvomno
pa še kateri slovanski.
Sklep
Na osnovi povedanega izhodiščne teze, namreč da so vojne razme-
re prispevale k temu, da evangeličani v Ljubljani reformacijskega jubi-
leja niso obeležili z velikimi slavnostmi, ne moremo popolnoma potrdi-
20 PAM 1846, šk. 24.
55
