Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 52
razprave, študije
remo, da je cerkev zaradi vojne in prevrata izgubila polovico svojih čla-
nov ter vse svoje premoženje in se odtlej bori za svoj obstoj. Le darovi
vernikov niso mogli zaustaviti propadanja cerkvene zgradbe in pripada-
jočega poslopja, a v stiski so jim priskočili na pomoč somišljeniki, tako
bratje in sestre iz domovine kot tudi evangeličanska Švica in predvsem
dobrodelna organizacija nemških evangeličanov, Društvo Gustav Adolf
(Festbericht 1927, 3).13
Razmere v ljubljanski evangeličanski občini torej niso bile rožnate,
zato se postavljajo vprašanja, ali so v luči tega, da je v zaledju divjala tudi
vojna, sploh pripravljali večje slovesnosti, ki bi obeležile 400-letnico re-
formacije, kako so si jih zamislili in jih izvedli ter v kolikšni meri je o
tem poročalo časopisje, ki se je v teh časih nedvomno moralo posveča-
ti »pomembnejšim« temam, torej novicam z bojišč.
Leto 1908 – 400-letnica Trubarjevega rojstva
Že pred veliko obletnico so se na Kranjskem spomnili 400. obletnice
Trubarjevega rojstva. O njegovem pomenu, ki hkrati predstavlja tudi
izhodišče za širše zastavljeno historično kontekstualizacijo in temeljito
raziskovanje reformacije, govorijo številne publikacije, ki so izšle ob
400. in 500. obletnici njegovega rojstva (Ilešič 1908; Škulj 2009; Jerše
2009; Bjelčevič 2010) ter tudi ob 400-letnici njegove smrti (Dolinar 1986;
Döttling 1986; Jakopin et al. 1996).
Za pričujoči prispevek si podrobneje poglejmo, kaj se je v zvezi z oble-
tnico dogajalo leta 1908. Kljub politično napetim časom, ki jih je zuna-
njepolitično zaznamovala aneksijska kriza v Bosni, notranjepolitično pa
13 ZAL LJU 295, fasc. 23, šk. 44, mapa 7. V izvirniku (in v ne najboljši nemščini) be-
remo: »Durch Krieg und Umsturz hat sich die Hälfte ihrer Glieder und ihr ganzes
Vermögen verloren und kämpft seither um ihren Bestand. Kirche und Pfarrhaus
verfielen und der Opferwilli (sic!) der Gemeindeglieder reichte nicht aus, sie zu
retten. Man wollte schon verzagen, aber ‚wo Not am grössten, da ist Gott am
nächsten‘. Der Gustav-Adolf-Verein, die evangelische Schweiz und Brüder und
Schwestern aus dem Inlande haben uns geholfen, die Gebäude sind wiederherge-
stellt und wir von grosser Not befreit.«
50
remo, da je cerkev zaradi vojne in prevrata izgubila polovico svojih čla-
nov ter vse svoje premoženje in se odtlej bori za svoj obstoj. Le darovi
vernikov niso mogli zaustaviti propadanja cerkvene zgradbe in pripada-
jočega poslopja, a v stiski so jim priskočili na pomoč somišljeniki, tako
bratje in sestre iz domovine kot tudi evangeličanska Švica in predvsem
dobrodelna organizacija nemških evangeličanov, Društvo Gustav Adolf
(Festbericht 1927, 3).13
Razmere v ljubljanski evangeličanski občini torej niso bile rožnate,
zato se postavljajo vprašanja, ali so v luči tega, da je v zaledju divjala tudi
vojna, sploh pripravljali večje slovesnosti, ki bi obeležile 400-letnico re-
formacije, kako so si jih zamislili in jih izvedli ter v kolikšni meri je o
tem poročalo časopisje, ki se je v teh časih nedvomno moralo posveča-
ti »pomembnejšim« temam, torej novicam z bojišč.
Leto 1908 – 400-letnica Trubarjevega rojstva
Že pred veliko obletnico so se na Kranjskem spomnili 400. obletnice
Trubarjevega rojstva. O njegovem pomenu, ki hkrati predstavlja tudi
izhodišče za širše zastavljeno historično kontekstualizacijo in temeljito
raziskovanje reformacije, govorijo številne publikacije, ki so izšle ob
400. in 500. obletnici njegovega rojstva (Ilešič 1908; Škulj 2009; Jerše
2009; Bjelčevič 2010) ter tudi ob 400-letnici njegove smrti (Dolinar 1986;
Döttling 1986; Jakopin et al. 1996).
Za pričujoči prispevek si podrobneje poglejmo, kaj se je v zvezi z oble-
tnico dogajalo leta 1908. Kljub politično napetim časom, ki jih je zuna-
njepolitično zaznamovala aneksijska kriza v Bosni, notranjepolitično pa
13 ZAL LJU 295, fasc. 23, šk. 44, mapa 7. V izvirniku (in v ne najboljši nemščini) be-
remo: »Durch Krieg und Umsturz hat sich die Hälfte ihrer Glieder und ihr ganzes
Vermögen verloren und kämpft seither um ihren Bestand. Kirche und Pfarrhaus
verfielen und der Opferwilli (sic!) der Gemeindeglieder reichte nicht aus, sie zu
retten. Man wollte schon verzagen, aber ‚wo Not am grössten, da ist Gott am
nächsten‘. Der Gustav-Adolf-Verein, die evangelische Schweiz und Brüder und
Schwestern aus dem Inlande haben uns geholfen, die Gebäude sind wiederherge-
stellt und wir von grosser Not befreit.«
50
