Page 55 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 55
tanja žigon
je prinašal časopise in knjige ter jim bil v tolažbo, kot beremo v nekro-
logu v Laibacher Zeitung (»Ottmar« 1917, 1371). Zanj je veljalo, da je bil
izjemno razgledan in je imel široko paleto znanj z različnih področij. O
religioznih vprašanjih je razpravljal v strokovnem časopisju, večkrat je
priobčil ta ali oni članek za Laibacher Zeitung, bil je navdušen pozna-
valec in raziskovalec preteklosti, zanimala pa sta ga tudi gledališko in
glasbeno življenje v Ljubljani (»Ottmar« 1917, 1371).
Svoj duhovniški poklic in poklicanost je Hegemann jemal zelo res-
no. Številne svoje pridige je dal natisniti, da so bile prosto dostopne ver-
nikom – približno deset jih je v obliki separatnih odtisov shranjenih v
ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici, med njimi tudi besedilo,
ki ga je svojim vernikom prebral 29. oktobra 1905 v sklopu praznovanja
reformacije. Pridigo je naslovil Der Segen der Reformation [Blagoslov re-
formacije] (Hegemann 1905), v njej pa se je spraševal, zakaj morajo biti
evangeličani reformaciji in njenim idejam še posebej hvaležni. Čeprav
Hegemannove pridige iz naslednjih let niso ohranjene, lahko sklepamo,
da je svetovljanski duh in veliki humanist, kakršen je bil, v Ljubljani za-
gotovo načrtoval veliko slavje ob reformacijskem jubileju 1917. Iz ohra-
njenih virov izvemo, da je že februarja 1917 iz blagajne cerkvene obči-
ne namenil tisoč kron t. i. Luthrovega prispevka za ohranitev nemških
evangeličanskih šol v Avstriji (Luther-Spende 1917)16 in je v kontekstu ju-
bileja zagotovo načrtoval obeležitev dogodka. A načrte mu je prekriža-
la prezgodnja smrt.
Zdi se, da se člani in predstavniki ljubljanske cerkvene občine po
Hegemannovi smrti niso najbolje znašli. Na srečanju občinskega zbo-
ra 19. septembra 1917 so se pogovarjali zgolj o tem, da se je ponesrečil
in o nekaterih manj pomembnih temah, reformacijske obletnice pa se
niso niti dotaknili (Zapisniki 1917, 118).17 Iz nadaljnjih zapisnikov izha-
ja, da so šele na srečanju 23. oktobra 1917 spregovorili o novih okolišči-
nah v cerkveni občini ter razpravljali o njenem nadaljnjem delovanju.
Med drugimi je bil prisoten tudi vojni kurat Karl Hubatschek, doma iz
Brucka na Muri, ki je z dovoljenjem superintendenta prišel iz Celja in
16 ZAL LJU 295, fasc. 9, šk. 18.
17 ZAL LJU 295, fasc. 23, šk. 45.
53
je prinašal časopise in knjige ter jim bil v tolažbo, kot beremo v nekro-
logu v Laibacher Zeitung (»Ottmar« 1917, 1371). Zanj je veljalo, da je bil
izjemno razgledan in je imel široko paleto znanj z različnih področij. O
religioznih vprašanjih je razpravljal v strokovnem časopisju, večkrat je
priobčil ta ali oni članek za Laibacher Zeitung, bil je navdušen pozna-
valec in raziskovalec preteklosti, zanimala pa sta ga tudi gledališko in
glasbeno življenje v Ljubljani (»Ottmar« 1917, 1371).
Svoj duhovniški poklic in poklicanost je Hegemann jemal zelo res-
no. Številne svoje pridige je dal natisniti, da so bile prosto dostopne ver-
nikom – približno deset jih je v obliki separatnih odtisov shranjenih v
ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici, med njimi tudi besedilo,
ki ga je svojim vernikom prebral 29. oktobra 1905 v sklopu praznovanja
reformacije. Pridigo je naslovil Der Segen der Reformation [Blagoslov re-
formacije] (Hegemann 1905), v njej pa se je spraševal, zakaj morajo biti
evangeličani reformaciji in njenim idejam še posebej hvaležni. Čeprav
Hegemannove pridige iz naslednjih let niso ohranjene, lahko sklepamo,
da je svetovljanski duh in veliki humanist, kakršen je bil, v Ljubljani za-
gotovo načrtoval veliko slavje ob reformacijskem jubileju 1917. Iz ohra-
njenih virov izvemo, da je že februarja 1917 iz blagajne cerkvene obči-
ne namenil tisoč kron t. i. Luthrovega prispevka za ohranitev nemških
evangeličanskih šol v Avstriji (Luther-Spende 1917)16 in je v kontekstu ju-
bileja zagotovo načrtoval obeležitev dogodka. A načrte mu je prekriža-
la prezgodnja smrt.
Zdi se, da se člani in predstavniki ljubljanske cerkvene občine po
Hegemannovi smrti niso najbolje znašli. Na srečanju občinskega zbo-
ra 19. septembra 1917 so se pogovarjali zgolj o tem, da se je ponesrečil
in o nekaterih manj pomembnih temah, reformacijske obletnice pa se
niso niti dotaknili (Zapisniki 1917, 118).17 Iz nadaljnjih zapisnikov izha-
ja, da so šele na srečanju 23. oktobra 1917 spregovorili o novih okolišči-
nah v cerkveni občini ter razpravljali o njenem nadaljnjem delovanju.
Med drugimi je bil prisoten tudi vojni kurat Karl Hubatschek, doma iz
Brucka na Muri, ki je z dovoljenjem superintendenta prišel iz Celja in
16 ZAL LJU 295, fasc. 9, šk. 18.
17 ZAL LJU 295, fasc. 23, šk. 45.
53
