Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 54
razprave, študije
1908, nepag.). In nenazadnje so med letoma 1908 in 1910 v parku naspro-
ti Moderne galerije postavili tudi Trubarjev spomenik, ki je najstarej-
ši med javnimi spomeniki prvemu piscu v slovenskem jeziku in je delo
akademskega kiparka Franca Bernekerja (1874–1932).
Priprave in obeležitev 400-letnice reformacije
Po Trubarjevem letu 1908 se je z veliko hitrostjo približevala 400.
obletnica reformacije. Medtem je Evropa globoko zakorakala v vojno in
so bili časopisi zaposleni s poročanjem z bojišč, tako da so druge vsak-
danje novice komajda našle pot v časopisne stolpiče. Po hudih izgu-
bah avstrijske vojske v 11. soški bitki septembra 1917 je oktobra 1917 sle-
dil preobrat, ki se je v zgodovinopisje zapisal kot »Čudež pri Kobaridu«.
Italijanska vojska se je morala umakniti, fronta pa se je ustavila na reki
Piavi. Razumljivo je, da se je spričo takšnega razvoja dogodkov časopis-
je, tako slovensko kot nemško, osredotočilo na poročanje z bojnega po-
lja – bil je pogled v negotovo, ki je, vsaj v medijih, tako se je zdelo, vse
drugo potisnil v ozadje.
A daleč od strelnih jarkov in ne glede na vojno vihro so v zaledju
vseeno tekle priprave na jubilejno leto reformacije. Na podlagi ohranje-
nih virov vemo, da so se reformacije v začetku 20. stoletja v ljubljanski
cerkveni občini spomnili vsako leto, zatorej je bilo toliko pomembneje
obeležiti tudi štiristoletnico. Posebej prizadeven in dejaven je bil duhov-
nik Ottmar Hegemann, po rodu iz nemškega Mannheima. Svoje delo
v Ljubljani je pričel 1905 ter je cerkveno občino vodil vse do septembra
1917. Bil je velik ljubitelj narave, posebej ga je vleklo v gorski svet, od ko-
der se jeseni 1917 ni vrnil – smrtno se je ponesrečil v Kamniških Alpah,
kot je 25. septembra 1917 poročal Laibacher Zeitung (»Ottmar« 1917, 1371).
Hegemann je ob izbruhu prve vojne načrtoval, da bi tudi sam odšel
na fronto. Leta 1917 je kratek čas deloval kot kurat na soški fronti, a je na-
zadnje uvidel, da je potrebnejši v ljubljanskem lazaretu, kjer je bil dušev-
na opora številnim ranjenim vojakom, predvsem tistim evangeličanske
veroizpovedi (Šimac in Keber 2011, 128). Z neutrudno vztrajnostjo jim
52
1908, nepag.). In nenazadnje so med letoma 1908 in 1910 v parku naspro-
ti Moderne galerije postavili tudi Trubarjev spomenik, ki je najstarej-
ši med javnimi spomeniki prvemu piscu v slovenskem jeziku in je delo
akademskega kiparka Franca Bernekerja (1874–1932).
Priprave in obeležitev 400-letnice reformacije
Po Trubarjevem letu 1908 se je z veliko hitrostjo približevala 400.
obletnica reformacije. Medtem je Evropa globoko zakorakala v vojno in
so bili časopisi zaposleni s poročanjem z bojišč, tako da so druge vsak-
danje novice komajda našle pot v časopisne stolpiče. Po hudih izgu-
bah avstrijske vojske v 11. soški bitki septembra 1917 je oktobra 1917 sle-
dil preobrat, ki se je v zgodovinopisje zapisal kot »Čudež pri Kobaridu«.
Italijanska vojska se je morala umakniti, fronta pa se je ustavila na reki
Piavi. Razumljivo je, da se je spričo takšnega razvoja dogodkov časopis-
je, tako slovensko kot nemško, osredotočilo na poročanje z bojnega po-
lja – bil je pogled v negotovo, ki je, vsaj v medijih, tako se je zdelo, vse
drugo potisnil v ozadje.
A daleč od strelnih jarkov in ne glede na vojno vihro so v zaledju
vseeno tekle priprave na jubilejno leto reformacije. Na podlagi ohranje-
nih virov vemo, da so se reformacije v začetku 20. stoletja v ljubljanski
cerkveni občini spomnili vsako leto, zatorej je bilo toliko pomembneje
obeležiti tudi štiristoletnico. Posebej prizadeven in dejaven je bil duhov-
nik Ottmar Hegemann, po rodu iz nemškega Mannheima. Svoje delo
v Ljubljani je pričel 1905 ter je cerkveno občino vodil vse do septembra
1917. Bil je velik ljubitelj narave, posebej ga je vleklo v gorski svet, od ko-
der se jeseni 1917 ni vrnil – smrtno se je ponesrečil v Kamniških Alpah,
kot je 25. septembra 1917 poročal Laibacher Zeitung (»Ottmar« 1917, 1371).
Hegemann je ob izbruhu prve vojne načrtoval, da bi tudi sam odšel
na fronto. Leta 1917 je kratek čas deloval kot kurat na soški fronti, a je na-
zadnje uvidel, da je potrebnejši v ljubljanskem lazaretu, kjer je bil dušev-
na opora številnim ranjenim vojakom, predvsem tistim evangeličanske
veroizpovedi (Šimac in Keber 2011, 128). Z neutrudno vztrajnostjo jim
52
