Page 8 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 8
beseda urednika
religije na neko skupnost za to religijo, za njene zmožnosti in perspek-
tive? In še dodatno priostreno: kaj pomeni za univerzalne religije, ki/če
pred bogom posebej izpostavljajo posameznika – kot je to v protestant-
skem krščanstvu, a tudi v islamu –, ko/če se pojavljajo in uveljavljajo kot
religije nekega naroda, države, nacionalnih ustanov, slojev, lokalnih in
drugih skupnosti, v funkciji njihovega oblikovanja, utrjevanja, obrambe
ali ekspanzije; kaj pomenijo za take skupnosti posamezniki, ki prav za-
radi svoje vere nočejo biti (več) zgolj in predvsem člani take skupnosti?
Religije lahko s svojimi simboli, rituali, normami in običaji, ko-
lektivnim delovanjem krepijo etnične, narodne, nacionalne, lokal-
ne, sorodstvene, poklicne vezi in skupnosti ter njihove tradicije, hkra-
ti pa lahko same izkoriščajo tako vključenost in povezanost pri svojem
ohranjanju ali širjenju, opirajoč se na družinske, lokalne, socialne, na-
cionalne tradicije, vezi in poti. Zgodovina pozna številne primere take-
ga obojestransko uspešnega sožitja tako pri ohranjanju in obrambi kot
pri ekspanziji. Toda zgodovina in sodobnost poznata tudi kričeče pri-
mere negativnih posledic takega povezovanja in take inkulturiranosti:
meddržavni, medetnični, tudi razredno-socialni konflikti najhitreje in
največkrat preidejo v nasilne obračune, kadar so nadgrajeni še z religi-
oznimi razlikami in napetostmi (vsekakor je težje pokazati, da bi skup
na tradicionalna ali univerzalna religija učinkovito preprečevala spo-
pade med državami ali narodi …); verska skupnost, ki je bila v nekem
okolju (pre)tesno povezana z neko državo, etnično manjšino ali razred-
no-slojno skupino, je pogosto oslabela ali celo izginila z oslabitvijo ali
izginotjem take države, manjšine ali sloja; religija, ki se je razumela kot
nerazdružno povezana s kulturnimi značilnostmi okolja in obdobja, v
katerih je nastala ali se oblikovala, je zadela na odpor ali celo nepremost
ljive ovire v okoljih in obdobjih z drugačnimi značilnostmi …
Praviloma – in prav je tako – se mnogi pripadniki in glasniki uni-
verzalnih religij vsaj ob soočenju s takimi situacijami spomnijo temelj-
nega univerzalnega sporočila in poslanstva svoje religije, ki na primer v
krščanstvu odmeva iz evangelijev in Pavlovih poslanic: iz Jezusove za-
vrnitve lastne družinske skupnosti, matere, bratov in sester, ko se ob-
rača k svoji verski skupini (»Kdorkoli uresničuje Božjo voljo, ta je moj
6
religije na neko skupnost za to religijo, za njene zmožnosti in perspek-
tive? In še dodatno priostreno: kaj pomeni za univerzalne religije, ki/če
pred bogom posebej izpostavljajo posameznika – kot je to v protestant-
skem krščanstvu, a tudi v islamu –, ko/če se pojavljajo in uveljavljajo kot
religije nekega naroda, države, nacionalnih ustanov, slojev, lokalnih in
drugih skupnosti, v funkciji njihovega oblikovanja, utrjevanja, obrambe
ali ekspanzije; kaj pomenijo za take skupnosti posamezniki, ki prav za-
radi svoje vere nočejo biti (več) zgolj in predvsem člani take skupnosti?
Religije lahko s svojimi simboli, rituali, normami in običaji, ko-
lektivnim delovanjem krepijo etnične, narodne, nacionalne, lokal-
ne, sorodstvene, poklicne vezi in skupnosti ter njihove tradicije, hkra-
ti pa lahko same izkoriščajo tako vključenost in povezanost pri svojem
ohranjanju ali širjenju, opirajoč se na družinske, lokalne, socialne, na-
cionalne tradicije, vezi in poti. Zgodovina pozna številne primere take-
ga obojestransko uspešnega sožitja tako pri ohranjanju in obrambi kot
pri ekspanziji. Toda zgodovina in sodobnost poznata tudi kričeče pri-
mere negativnih posledic takega povezovanja in take inkulturiranosti:
meddržavni, medetnični, tudi razredno-socialni konflikti najhitreje in
največkrat preidejo v nasilne obračune, kadar so nadgrajeni še z religi-
oznimi razlikami in napetostmi (vsekakor je težje pokazati, da bi skup
na tradicionalna ali univerzalna religija učinkovito preprečevala spo-
pade med državami ali narodi …); verska skupnost, ki je bila v nekem
okolju (pre)tesno povezana z neko državo, etnično manjšino ali razred-
no-slojno skupino, je pogosto oslabela ali celo izginila z oslabitvijo ali
izginotjem take države, manjšine ali sloja; religija, ki se je razumela kot
nerazdružno povezana s kulturnimi značilnostmi okolja in obdobja, v
katerih je nastala ali se oblikovala, je zadela na odpor ali celo nepremost
ljive ovire v okoljih in obdobjih z drugačnimi značilnostmi …
Praviloma – in prav je tako – se mnogi pripadniki in glasniki uni-
verzalnih religij vsaj ob soočenju s takimi situacijami spomnijo temelj-
nega univerzalnega sporočila in poslanstva svoje religije, ki na primer v
krščanstvu odmeva iz evangelijev in Pavlovih poslanic: iz Jezusove za-
vrnitve lastne družinske skupnosti, matere, bratov in sester, ko se ob-
rača k svoji verski skupini (»Kdorkoli uresničuje Božjo voljo, ta je moj
6
